28. julij: Sejalec je šel sejat in nekaj semena je obrodilo

Kar ponuja se vprašanje: »In katera vrsta zemlje, terena si ti?« Hitro ugotovim, da sem enkrat en teren, drugič drugi, ali pa kar več hkrati.

Jezusova podoba sejalca nima namena obsojati ali privilegirati situacij, ki jih živim, ampak mi želi razodeti, da ne glede v kakšnem stanju se nahajam, Bog se vedno ukvarja z menoj in me nagovarja.

Bog seje svojo besedo, se pogovarja z menoj, po moje kdaj tudi izgublja besede brez veze; rad me ima, ne glede na to, kakšna zemlja sem. Način na katerega ta sejalec seje, govori o načinu Božje ljubezni: kdor resnično ljubi, zapravlja, ne preračunava, ne čaka, da bo drugi popoln, da bi ga potem ljubil, ne vključi se samo tam, kjer ve, da bo nekaj pridobil ali vsaj upa, da se mu bo povrnilo, kar bo vložil. To ni ljubezen in predvsem ni Božji način.

To da pričakujemo kako se nam bo vse povrnilo imamo v naši zahodni kulturi za temeljno vrednoto: angažiram se samo tam, kjer imam neko gotovost, da bo tudi drugi naredil isto zame. A takšno razmišljanje more veljati na političnem področju, ne deluje pa v medsebojnih odnosih. Vsekakor pa ni evangeljski način.

Po evangeljsko resnično ljubimo, če smo pripravljeni tvegati, ko besede razmetavamo, ko ne delamo računic, kadar smo pripravljeni zaradi drugega tudi izgubiti. Sicer smo bili lahko povsem korektni, nismo pa ljubili. Kot pričuje skoraj nelogična velikodušnost sejalca.

Resnični odnosi ne morejo živeti v smislu iskanja ravnotežja, jaz tebi to , ti meni to.

Ko se poskušam zavesti svojega načina odnosov, tudi bolje razumem, na kakšen način ljubim. Moj način pogovora veliko pove o mojem načinu ljubezni. Obstaja globinski odnos med besedami, ki jih izgovarjam, oziroma ki jih ne izrečem, in odnosi, ki jih gradim. Moje življenje vedno govori, tega ne moremo preprečiti. Govorim s svojo tišino in s svojimi pogledi, s svojimi odločitvami in svojo brezbrižnostjo. Moje življenje je vedno »vrženo« pred druge, sem izpostavljen, razkrivam to, kar sem – hočem ali nočem.

Način, kako se pogovarjam, pušča vedno neko znamenje, nikoli ne gre mimo, ne da bi na terenu življenja drugih pustil kakšno sled. Način, na katerega “prečkam” zemljo drugega, razkriva, kako sem ga ljubil. Tako kot sejalec v evangeliju puščam za seboj sled!

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: unsplash

Obj.: MG