29. julij: Marta, Marta

V današnjem evangeliju evangelist piše o Jezusu, ki je med potjo v Jeruzalem vstopil v neko vas ter bil sprejet v hišo dveh sester, Marte in Marije. Obe sta sprejeli Gospoda, a vsaka na svoj način. Marija se je usedla k Jezusovim nogam in poslušala njegovo besedo, medtem ko je bila Marta zasedena s pripravo stvari.

S svojim prevelikim prizadevanjem ter s čezmernimi opravki Marta tvega, in tu je problem, da pozabi na to, kar je najpomembnejše in to je navzočnost gosta, v tem primeru Jezusa. Za gosta ni dovolj, da mu samo postrežemo, nahranimo ali kakorkoli poskrbimo zanj. Gostu je potrebno predvsem prisluhniti.  Prisluhniti, ga sprejeti kot osebo z vso njegovo zgodovino, z njegovim srcem, bogatim z občutki in mislimi, torej tako, da se bo res počutil doma. Toda če ga sprejmeš v svojo hišo, ga posediš tja, ti pa delaš naprej, je tam kot kamen. Gost mora biti sprejet.

Gotovo, Jezusov odgovor Marti, ko ji reče, da je le eno potrebno, dobi poln pomen v povezavi s poslušanjem besede Jezusa samega, besede, ki razsvetljuje in podpira vse to, kar smo in vse to, kar počnemo. Če gremo molit pred križ, govorimo, govorimo, govorimo …, ne slišimo Jezusa. Poslušati, prisluhniti. Toda ne smemo pozabiti, da je Jezus, kot Gospod in Učitelj tudi v hiši Marte in Marije najprej romar in gost. Njegov odgovor ima torej ta prvi in bolj neposreden pomen: ‘Marta, Marta, zakaj si daš toliko opraviti s postrežbo za gosta, da celo pozabiš na njegovo navzočnost?’ Gost kot kamen? Da bi ga sprejeli, ni potrebno veliko stvari, še več, potrebno je eno: poslušati ga, beseda, poslušati ga, izkazati mu bratsko držo na način, da bo opazil, da je v družini in ne v začasnem zavetišču.

Če jo tako, razumemo, da postane gostoljubnost kot delo usmiljenja resnično človeška in krščanska krepost, krepost, ki v današnjem svetu tvega, da je zanemarjena. Ustanavljamo razne inštitucije, ki poskrbijo za različne vrste bolezni, osamljenosti, obrobnosti, vendar pa je vedno manj možnosti, da tujec, tisti, ki je obroben ali izključen, najde nekoga, ki bi ga bil pripravljen poslušati, ker je tujec, begunec, migrant, poslušati njegovo bolečo pripoved.

Celo v lastni hiši, med domačimi se zgodi, da je lažje najti vsake vrste usluge ali postrežbo, kot pa poslušanje in sprejem. Danes smo tako zasedeni s tolikimi problemi, nekaterimi nepomembnimi, da nimamo časa poslušati. Postavil bi vam rad vprašanje. Vsak naj odgovori v svojem srcu: Ti mož, imaš čas prisluhniti ženi? In ti žena, imaš čas prisluhniti možu? Starši, imate čas, čas, da ga ‘zapravljate’, da prisluhnete vašim otrokom, starim staršem, ostarelim? ‘Stari starši vedno govorijo iste stvari, dolgočasni so!’ Toda potrebujejo, da jim kdo prisluhne! Poslušati! Prosim vas, naučite se poslušati ter posvetite jim več časa. V sposobnosti poslušanja je korenina miru.

Devica Marija, Mati poslušanja ter nagle postrežbe, naj nas pouči, da bomo sprejemali in bomo gostoljubni do naših bratov in sester.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: unsplash

Obj.: MG