31. julij: Gorčično zrno, kvas

Jezus je svoje prilike, ki jih je pripovedoval učencem, gradil na tem, kar je videl in doživljal. Opazil je smokvo, ki ni rodila, sejalca, ki je radodarno sejal seme in upal, da bo zraslo, ženo, ki je z malo kvasa zamesila kruh, ki je zarasel. Opazoval je gorčično zrno in videl, kako je majhno in kako iz njega zraste veliko drevo. Občudoval je ptice, kako brezskrbno letajo in lilije na polju, kako so lepe. Videl je tudi ljudi okrog sebe. Začutil je ženo, ki se je v množici dotaknila njegove obleke, slišal je gobavce, ki so ga prosili, naj jim pomaga. Prepoznal je hrepenenja žene, ki so jo zasačili v prešuštvovanju. Razumel je, da njen cilj ni užitek, ampak ljubezen, zato ji grehe odpusti in jo povabi, naj ne greši več.

Na drugi strani so bili farizeji, ki niso opazili nobene stiske, držali so se le pravil. Jezni so bili, da je v soboto ozdravil ženo, ki je bila bolna osemnajst let. Svet farizejev je bil pust in prazen, ker niso čutili, videli, slišali in hrepeneli. Bolj živ je bil cestninar, ki je hrepenel po lepšem življenju, a ga ni znal uresničiti brez Boga.

Pomislimo, kako živo zaznavamo svet okrog sebe in kako za res vzamemo to kar vidimo, kar slišimo, kar čutimo in po čemer hrepenimo. Pomislimo, kako zares je vzel stvari Jezus. Današnji  čas lahko torej razumemo kot povabilo:

• Da s svojimi čutili pozorno zaznavamo svet okrog sebe.
• Da slišimo svoje srce in hrepenenja, ki se v nas prebujajo.

• Da ob vsem tem razmišljamo, in ugotavljamo čemu vse to, kam nas vodi, od kod prihaja in kaj nam želi Bog z vsem tem sporočiti.
• Da o vsem tem tudi spregovorimo.

Res je sicer, da če se zrno vrže, se ga izgubi, in če zamesim kvas, si umažem roke. Vedno je neka izguba pri sejanju Božjega kraljestva. Gorje tistim, ki oznanjajo Božje kraljestvo z iluzijo, da si ne bodo umazali rok. Raje imajo lepe stvari in ne tega dejanja vrženja semena, da bi se tako sprožila moč, da bi se vmesilo kvas in bi moč povzročila rast. Upanje je tisto, ki gre naprej, upanje ne razočara. Kajti upanje je tako majhno kot zrno in kot kvas. Upanje najponižnejša krepost, je služabnica. A kjer je upanje, tam je Sveti Duh, ki pelje naprej Božje kraljestvo.

Če bomo bolj živo sledili svojim čutilom in temu, kar doživljamo, bo naše življenje bolj polno. V vsem, kar bomo doživljali, bomo lahko z razmislekom prepoznavali, po čem prihaja med nas Bog sam in kaj od nas pričakuje. Čujmo torej, da iz svojega življenja naredimo več kot skromno desetino.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: unsplash

Obj.: MG