1. avgust: Tam bo jok in škripanje z zobmi

Nauk današnje prilike je dvojen. Predvsem govori, da zlo, ki je na svetu, ne prihaja od Boga, ampak njegovega sovražnika, hudiča. Ta pride ponoči, v temi, v zmedi. Je prekanjen: zlo je zasejal sredi dobrega. Tako je nam, ljudem, nemogoče ločiti ju natančno; toda Bog bo na koncu to lahko storil: »On si vzame čas.«

Tu pa pridemo do druge teme, ki jo vsebuje današnja prilika. To je nasprotje med nepotrpežljivostjo služabnikov in potrpežljivim čakanjem lastnika njive, ki predstavlja Boga. Nam se včasih zelo mudi soditi, klasificirati, postavljati dobre sem, slabe tja … Toda Bog zna čakati. On gleda na »njivo« življenja vsake osebe s potrpežljivostjo in usmiljenjem. Veliko bolje od nas vidi umazanijo in zlo. A vidi tudi poganjke dobrega in čaka v zaupanju, da bodo dozoreli. Bog je potrpežljiv, zna čakati. Naš Bog je potrpežljiv oče, ki nas vedno čaka. Če pridemo k njemu, nam vedno odpusti. Drža gospodarja je drža upanja, utemeljenega na gotovosti, da zlo nima ne prve ne zadnje besede. Še več, zahvaljujoč temu potrpežljivemu upanju Boga ljuljka, torej hudobno srce z veliko grehi, na koncu lahko postane dobro seme.

Toda pozor: evangeljska potrpežljivost ni ravnodušnost do zla; ne sme se mešati med dobrim in zlim! Ko se Gospodov učenec sooča z ljuljko, prisotno v svetu, je poklican posnemati Božjo potrpežljivost, gojiti upanje s pomočjo neomajnega zaupanja v končno zmago dobrega, to je Boga. Na koncu bo zlo namreč odstranjeno. Ob času žetve, to je sodbe, bodo žanjci izpolnili naročilo gospodarja in ljuljko ločili, da bi jo sežgali. Tistega dne poslednje žetve bo sodnik Jezus, On, ki je posejal dobro seme v svetu in ki je sam postal seme, umrl in vstal. Na koncu bomo vsi sojeni z istim merilom, s katerim smo sodili sami. Isto usmiljenje, ki smo ga sami imeli do drugih, bo uporabljeno tudi za nas.

Prosimo Marijo, našo Mater, naj nam pomaga rasti v potrpežljivosti, upanju in usmiljenju do vseh bratov.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: unsplash

Obj.: MG