Z večno ljubeznijo te ljubim

Fasada drži, temelji pa drsijo

Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem plešast moški srednjih let s sivo brado. Nekoliko manjša konfekcijska številka od običajnega standarda mojih vrstnikov in malo manj gub, za kar se zahvaljujem genom svojih žilavih prednikov, res ne izdajajo mojih let, vendar jih (leta) kot najbolje znam. Priljubljeni kantavtor z one strani Donave je to opeval s preprostim stihom: “… fasada drži, temelji pa drsijo …”.

Vem, da let, ki sem jih preživel, nimam več. Od vsega, kar sem v življenju pojedel, popil, porabil, nimam nič … Ta čas je za vedno minil, ta materialna sredstva so izginila. Mnoga prijateljstva so zbledela, izkušnje pozabljene, mladostne zaljubljenosti sprane s prvimi kapljami dežja v jeseni življenja.

A nič od tega ni problem, če se poleg skrbi za telo posvetim tudi skrbi za duhovni “kapital”, s katerim bom na dan osebne sodbe stopil pred Stvarnika vsega bivajočega.

Biti kot otrok

Jezus, praviš, da bi morali biti kakor otroci. Dolgo sem se naivno in negotovo spraševal, kako svojo zunanjo podobo umestiti v to tvojo misel. Pogledam se v ogledalo. Prebral sem vrstico evangelija. Smejim se vsaki tvoji besedi, Jezus. Prijatelj moj! Gledam v evangelij. Spet v ogledalo. Smejem se. Lahko. Lahko sem prijatelj s teboj. In pri tebi je vse tako drugače. Ker si Ti moj mir. Ti si zagotovilo, da bom v tebi preživel vse smrti. Da mi boš, skesanemu, odpustil vse moje grehe. Ker si že davno odkupil vso mojo malomarnost. Ves nered. Vsako slabo misel, slabo besedo. Vsako zlo dejanje.

Tisti čas so učenci stopili k Jezusu in dejali: »Kdo je torej največji v nebeškem kraljestvu?« Tedaj je poklical k sebi otroka, ga postavil mednje in rekel: »Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo! (Mt 18,1-3)

Poskušam. Vsak dan padam. In me spet dvigneš … Vsak dan imam nove slabe epizode. Zlo me napada na fizični, psihološki in duhovni ravni. Navadil sem se, da počnem vse mogoče reči in ne razmišljam o težavah. Navadil sem se prebujati pred zoro v molitvi, navadil sem se postiti, dajati miloščino … Spomnim se le, da sem poklican, da vsako delo opravljam z največjo zbranostjo, natančnostjo in vestnostjo. In svetost se prepozna po tem … Toda tudi to ni dovolj.

Biti moraš kot otrok!

Biti kot otrok, neločljiv od vedrega pričakovanja novega jutra, katerega slutnja včasih prinaša mirno veselje, včasih pa trdo zvenečo žalost.

Biti kot otrok, neločljiv od vsakdanje iskrenosti, neposrednosti, zanimanja za življenje, ki gre mimo tebe skozi zgoščene valove večerne molitve, utelešene v vsakem izčrpanem vzdihu …

Biti kot otrok, neločljiv od popolnega zaupanja v starša in dragocenosti brezpogojne ljubezni do vseh bitij;, neločljiv od miline, s katero majhne roke in objemi preprosto povedo – rad te imam!

Vsak dan sprejmi novo odločitev

Da! Zaradi Tebe želim od danes naprej iz sebe izvabiti najboljše. Ker me nisi pustil sirote, ker si mi dal mene samega, moj razum, moj um, talente za druge, starše, otroke, prijatelje, ljubezen, preprosto vse. In vse to izročam tebi, Gospod. Vsemu, kar imam rad, vladaj po svoji volji. Naj se zgodi tvoja volja, ne moja …

Da, danes hočem biti bolj s Teboj, Jezus, da, hočem Te ljubiti kot še nikoli prej. Želim odpustiti vse vsakomur, sebi pa najbolj. Želim prositi za odpuščanje vse, ki sem jih prizadel. Želim ljubiti sebe, da bom lahko ljubil Tebe in vse ljudi.

Če ne gledam na Jezusa, kaj mi lahko uspe? Če svojega dne ne posvetim samo Njemu, kaj dobrega lahko naredim? “Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč,” je dejal sveti Pavel.

Zapri oči, ljubi moj, in poglej vase. Čista ljubezen – jaz sem v tebi. Ljubezen, ki te brezpogojno ljubi. Ljubezen, ki vse oprosti, se veseli vsega in v vsem upa. Ničesar ti ni treba storiti. Samo sprejmi Me. Objemi. Predaj se. Zaljubi se in se raduj.

Zapri oči. Občuti, kako te objemam. Ljubljen si, ljubi moj. Ničesar ne moreš misliti, reči ali storiti, kar bi karkoli spremenilo … da bi te nehal ljubiti!

Zato, ko so oblaki in dež, pa tudi ko je jasno … ko je tema po vsem svetu, pa tudi ko je sončno. Ko je žalost ali ko je upanje. Ko je trpljenje ali ko je neizmerno veselje. Ko si grešen in ko si svet … Tukaj sem zate. Spremljam te z ljubeznijo, ki ni odvisna od tvojega trenutnega stanja. Bolan, ranjen, padel, utrujen …

Ljubim te z večno ljubeznijo. Moj križ ni več grozljiv kraj usmrtitve, ampak vir Božjega usmiljenja zate. Vir ljubezni za vsakega človeka.

---

Vir: Žena vrsna

Foto: Unsplash

Prev. in prir.: MG

Obj.: MG