8. avgust: Peter hodi po vodi na svojo prošnjo

Današnji evangeljski odlomek nas vabi k razmisleku o naši veri. Je v mojem življenju prisotna vera? Čoln je življenje vsakogar izmed nas in je tudi življenje Cerkve; nasproten veter predstavlja težave in preizkušnje v življenju. Petrova prošnja ‘Gospod, ukaži mi, da pridem k tebi’ in njegov krik ‘Gospod, reši me’ sta zelo podobna naši želji, da bi čutili Jezusovo bližino, pa tudi strahu in tesnobi, ki spremljata težje trenutke našega življenja.

Petru ni zadostovala Jezusova varna beseda. Enako se lahko zgodi tudi nam. Kadar se ne oklenemo Gospodove besede, se začnemo potapljati. To pomeni, da vera ni ravno močna. Današnji evangelij nas spominja, da nam vera v Gospoda in njegovo besedo ne odpira poti, kjer je vse enostavno in mirno; ne reši nas pred nevihtami življenja. Vera nam da gotovost Jezusove navzočnosti, ki nas spodbuja, da gremo preko življenjskih viharjev, gotovost neke roke, ki nas prestreže, da nam pomaga spopasti se s težavami, ko nam kaže pot tudi takrat, ko je temno. Skratka, vera ni izhod iz življenjskih problemov, temveč nas podpira na poti in ji daje smisel.

Jamstvo je vera v Jezusa in njegovo besedo. Samo tako smo na varnem, navkljub naši bedi in šibkostim.

Čas, v katerem zdaj živimo, je zelo nemiren in poln negotovosti. Staro je izginilo, nastaja novo, a ne vemo kaj nas čaka. Vendar nekaj je gotovo. Jezus ima v oblasti vse zakone narave. In uči me hoditi po vodi življenja.

Jezus mi kaže, da je mogoče hoditi tudi po najbolj nemirni vodi v zaupanju. Tako kot Petra, nas vabi, da stopimo v nemir tega sveta z vsem zaupanjem vanj.

Ni pomembno, kaj je ta vihar – bolezen, izguba službe, strah za starše, strah za otroke ali pa odnos z ženo, možem, ki je tako zelo krhek. Vsak od nas ima svoj vihar, ki divja in sproža nemir v srcu, v duši, v umu.

Jezus pa nas vabi, da z zaupanjem naredimo korak in ostanemo na gladini. Jezus je z nami in nas gleda, gleda na naše viharje z mirom. Govori nam : ‘Glej mene, ne okoliščin. Glej mene, zaupaj vame. Nič hudega se ti ne bo zgodilo. Ne boš utonil. Z mano si varen.’

Obrnimo se z vsem srcem k njemu in mu povejmo, kaj je ta vihar, ki ga zdaj čutimo in živimo. Pripovedujmo mu kako, ga doživljamo in ga prosimo, naj nas nauči hoditi po vodi. Dopustimo, da nas pomiri, da spregovori našemu srcu.

Na koncu se mu morda zahvalimo z naslednjimi besedami:

Gospod hvala, ker me v tem nemirnem času učiš hoditi po vodi. Hvala, ker napolnjuješ moje srce s popolnim zaupanjem vate in me s takšno močjo priteguješ k sebi, da ne bom mogel nikoli izpustiti pogleda iz tvojega obličja, ki je tako ljubeče in skrbno. Gospod, prežemi me s popolnim zavedanjem, da sem vsak trenutek v tebi in da je moje življenje popolnoma zasidrano v tebi. Gospod, prosim te, da blagosloviš vse ljudi, ki so v teh dneh ob meni in tudi tiste ljudi in okoliščine, zaradi katerih sem se znašel v tem viharju. Daj, da bi jih lahko vedno blagoslavljal. Amen.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: unsplash

Obj.: MG