17. avgust: Vedno odpuščati

Odpuščanje je vedno zapleten proces, ki zahteva čas in razmislek. Toda Jezus meni, da je ta obveznost odpuščanja nujna za tiste, ki hočejo hoditi za Njim. V današnjem odlomku govori Petru in nam, da ni omejitev, kolikokrat bi morali odpustiti.

Opominja nas, da lahko prejmemo odpuščanje le, če smo ga sposobni dati drugim. Srce, ki razmišlja le o pravici in krivici, ki je gluho za klice usmiljenja, je srce, ki ne razume odpuščanja, ko je ponujeno. Zato si tako pogosto težko odpustimo.

Seveda, odpuščati ni lahko. Naše sebično srce se namreč vedno oklepa sovraštva, maščevanja, zamer. Vsi smo že videli družine, ki so uničene zaradi mržnje, ki se prenaša iz roda v rod. Brate, ki se niti pred krsto katerega od staršev ne pozdravijo, ker ohranjajo stare zamere. Zdi se, da je navezanost na sovraštvo močnejša kot navezanost na ljubezen: lahko bi rekli, da je prav to zahteva hudiča. On se vedno skriva sredi naših zamer, sredi naših sovraštev in jim daje rasti, ohranja jih zato, da bi uničeval. In velikokrat uničuje zaradi majhnih stvari. Prav tako se želi uničiti Boga, ki ni prišel, da bi obsodil, ampak odpustil; Boga, ki se je sposoben veseliti grešnika, ki se približa, in vse pozabiti.

Ko nam Bog odpusti, pozabi na vse zlo, ki smo ga storili. Bog tako rekoč izgubi spomin težkih zgodb mnogih grešnikov, naših grehov. Odpusti nam in gre dalje. Govori nam: “Nauči se odpuščati, ne nosi naprej nerodovitnega križa sovraštva, zamere; tega, da si misliš: ‘To mi boš drago plačal!’ To ni ne krščansko, ne človeško.” Jezusova velikodušnost nas uči, da moramo odpuščati. To je doslednost ljubezni. Odpuščati. Iz srca odpuščati.

Obstajajo ljudje, ki živijo tako, da obsojajo ljudi, o njih slabo govorijo, nenehno blatijo svoje sodelavce, sosede, sorodnike, ker ne odpustijo določene stvari, ki so jim jo storili ali pa samo nečesa, kar jim ni bilo všeč. Izgleda, da je bogastvo, ki je lastno hudiču, prav to: zasejati ‘ljubezen’ do ne-odpuščanja, živeti navezani na ne-odpuščanje. Odpuščanje je namreč pogoj za vstop v nebesa.

Zato naj bo danes naša prošnja jasna in to: Naj nas Gospod nauči modrosti odpuščanja, ki ni láhko. Naredimo naslednjo stvar: ko bomo šli k spovedi, k zakramentu sprave, se najprej vprašajmo: ‘Ali odpuščam?’ Če čutim, da jaz ne odpuščam, se ne smem delati, da prosim odpuščanja, saj mi ne bo odpuščeno. Prositi odpuščanja pomeni odpustiti. Oboje sodi skupaj, ne more se ju ločiti. In tisti, ki prosijo odpuščanja zase – kot ta gospod v priliki, ki mu gospodar vse odpusti – sami pa ne odpuščajo drugim, bodo končali kakor ta gospod. ‘Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.’

Naj nam Gospod pomaga, da bi to razumeli ter sklonili glavo; da ne bi bili ošabni, da bi bili velikodušni v odpuščanju. Da bi odpustili vsaj zaradi lastne koristi. V kakšnem smislu? Potrebno je odpuščati, saj če jaz ne odpustim, mi tudi ne bo odpuščeno. Vsaj to.

Prosimo za odpuščajoče srce, molimo za tiste, ki jim težko odpuščamo, za tiste, ki nam težko odpuščajo. Molimo v hvaležnosti za lastno izkušnjo odpuščanja, danega ali prejetega. Recimo danes: Gospod Jezus, naredi moje srce podobno svojemu.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: unsplash

Obj.: MG