18. avgust: Ali se je dovoljeno ločiti?

To ni enostavno besedilo za naša ušesa v teh časih, ko je zakon tako krhek, ko se ljudje izogibajo vseživljenjski zavezanosti, ki jo prinaša zakon, in kjer stopnja ločitev povsod narašča. Vendar je jasno, da je Jezus za zvestobo v zakonu in proti ločitvi.

Tega nauka ne more sprejeti vsak, ampak le tisti, ki mu je dano. Zdi se, da imamo tudi mi, tako kot tisti v Mojzesovih časih, trdo srce, ki potrebuje spreobrnjenje s poslušanjem Božje besede.

Poslušali smo klasično besedilo, ki obsoja razvezo. Toda jaz se ne mislim pridružiti že stotič izrečenemu obsojanju ločitve. Verni ljudje glede tega poznajo stališče evangelija in Cerkve. Raje bom nakazal, kako se Jezusova beseda ne omejuje na obsojanje ločitve, ampak pokaže tudi, kako ravnati, da se ne bi bilo treba zatekati k njej; da ne bi prišlo do točke, ko ločitev, če ne celo razveza, postane neizogibna.

Ob tem ni potrebno ne vem koliko govoriti o alarmantni krizi, ki v današnji družbi zadeva zakonsko skupnost. Ta nam je vsem pred očmi. Zakoni, ki pridejo v krizo že po nekaj mesecih; besede, kot so: »Naveličal sem se tega življenja.«, »Odhajam.«, »Če je tako, greva vsak po svoje.« je danes slišati med zakoncema že ob prvih težavah.

Tudi zakonska skupnost občuti vpliv današnje miselnosti »uporabi in zavrzi«. Zakonska skupnost ni kakor porcelanasta vaza, ki se v teku časa obrabi, ne pa izboljšuje, Zakonska skupnost bi morala biti podobna vinu, ki se s staranjem izboljšuje, ne pa slabša.

Danes skoraj nihče več ne krpa; zdi se, kot da je pod čast nositi zakrpane nogavice, čevlje ali majico. Če že ne krpamo obleke, pa moramo uporabiti to veščino v zakonski skupnosti. Krpati raztrganine. Zakrpati jih nemudoma. Ni potrebno razlagati, kaj pomeni krpati raztrganine v življenju zakoncev. Sv. Pavel je glede tega dajal odlične nasvete: »Sonce naj ne zaide nad vašo jezo in ne dajajte prostora hudiču.«, »Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu.«, »Nosíte bremena drug drugemu.«

Pomembno je dojeti, da se v procesu raztrganin in krpanja, kriz in reševanja zakonska skupnost ne obrabi, ampak raste, se izpopolnjuje, izboljšuje. Prav tako, kot to velja za življenje in svetost. Skrivnost je v tem, da znamo vedno začeti od začetka. Kakor življenje, ki se z vsakim jutrom in vsak trenutek začenja znova. Zavedati se, da je kljub vsemu, prav vsemu, mogoče, če to oba skupaj hočeta, začeti znova, izbrisati preteklost, začeti novo zgodbo.

Prav tako nas evangeljski odlomek z velikim realizmom spominja, da mož in žena, ki sta poklicana živeti izkušnjo odnosa in ljubezni, lahko storita boleča dejanja, ki povzročijo krizo. Jezus ne sprejme odslovitve in vsega tistega, kar lahko privede do poloma odnosa. In to zato, da potrdi Božji načrt, v katerem izstopata moč in lepota človeškega odnosa. Cerkev se po eni strani ne utrudi potrjevati lepote družine, kakor nam je bila izročena v spisih in s tradicijo; istočasno pa si prizadeva, da se konkretno čuti njena materinska bližina tistim, ki živijo zlomljene odnose ali pa jih živijo na trpeč in težak način.

Jezus je naredil svoj prvi čudež v Kani, da bi rešil srečo novoporočencev. Spremenil je vodo v vino in ob koncu so se vsi strinjali, da je bilo vino, s katerim so postregli na koncu, najboljše. Mislim, da je Jezus tudi danes pripravljen, če ga le povabimo na naše poročno slavje, narediti ta čudež in storiti, da bo poslednje vino – ljubezen ter edinost zrelih let in starosti – boljša od tiste na začetku.

Danes ponižno molim za naše skupnosti, da bi znale bolje spodbujati in podpirati zakon, in za naše skupnosti, da bi našle načine za podporo tistim v zelo bolečih situacijah.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: unsplash

Obj.: MG