23. avgust: Najem delavcev za vinograd

Današnji evangelij je prilika o delavcih, poslanih na delo v vinograd ob različnih urah dneva, zvečer pa dobijo vsi enako plačilo. Ta prilika je bralcem evangelija vedno povzročala velike težave. Ali je sprejemljiv način gospodarja, ki da enako plačilo tistemu, ki je delal eno uro, kakor onemu, ki je delal ves dan? Ali ni to proti načelu pravičnega plačila? Sindikati bi danes v en glas protestirali, če bi kdo ravnal kakor ta gospodar.

Jezusova razlaga zgornje prilike je zelo jasna, a kljub temu se nam ponavlja vedno isti impulz: kako je lahko hišni gospodar tako nepravičen, da so vsi dobili enako, pa čeprav so eni delali 12 ur in drugi samo eno uro? Impulz je razumljiv, ker razmišljamo v logiki “zaslug“, torej, koliko si kdo zasluži za svoje delo. Ves svet tako deluje in vsi vemo, da če več delaš, pač več zaslužiš.

Morda bi se nam celo zdelo potrebno Jezusa opomniti, naj drugič ne uporabi v svoji priliki kategorij, kot so delo, plačilo, urna postavka … ker tega pač v logiki današnje ekonomije ne bomo razumeli. No, morda pa je ravno to potrebno, da nas “uščipne“ in tako naredi pozorne za resnico, ki nam jo pripoveduje. Namreč, v priliki ne gre za to, koliko si kdo za svoje delo zasluži, ampak koliko tisti, ki ima, zastonj podari od svojega.

Nebeškega kraljestva si namreč ne moremo zaslužiti. Bog nam ga daje zastonj. In Bog ga želi podariti zastonj vsakemu, tako tistemu, ki vse življenje izpoveduje svojo vero in živi po zapovedih kot tudi tistemu, ki se zadnjo uro življenja obrne k Bogu. Bog je pač velik, usmiljen in ljubezniv in nikogar ne zapusti. Če se torej usajam, češ, kako se lahko Bog usmili nekoga, ki je samo uro bil njegov, jaz pa sem vse življenje delal Zanj, tega ne počnem iz občutka pravičnosti, ampak iz zavisti in “hudobnega srca“.

Marsikoga moti, da bodo v nebesa prišli tako tisti, ki so “pravični” že celo življenje kot tisti, ki se spreobrnejo v zadnjem trenutku. Takim Jezus namenja tole priliko. To je logika večnosti. In logika ljubezni. Kjer ne velja več medsebojno kupčevanje, ampak je vse dar. In se tega zavedam. In to so pravzaprav nebesa: da si podoben nebeškemu Očetu, svojemu stvarniku. Da postajaš ista ljubezen kakor je on. To včasih boli; in včasih terja neverjetno veliko. Ampak hkrati najbolj osrečuje. V ljubezni zares postaneš ti sam.

Podobno kot delavci v priliki tudi mi v različnih časih vstopamo v Gospodov vinograd, v hojo za Jezusom: eni že v času njegovega zemeljskega življenja, drugi šele 2000 let zatem; nekateri ob rojstvu, nekateri v odrasli dobi, nekateri morda šele tik pred smrtjo. Vsakemu Jezus obljublja večnost v družbi Trojice, kar je tako velika reč, da si je nihče ne more zaslužiti s svojim delom, ne glede na to, kdaj je prišel v “vinograd” in kako dolgo dela.

Za vsakega je to plačilo v resnici nezaslužen dar, ki ga daje Bog v svoji velikodušni ljubezni. Nimamo torej razloga, da bi tisti, ki smo bili krščeni kot dojenčki ali otroci, gledali postrani nekoga, ki je bil krščen kot odrasel ali morda šele na stara leta. Bog svojo pravičnost nadgradi z ljubeznijo. Vsi bomo prejeli enako, ker je dar, ki ga bomo prejeli, v vsakem primeru nesorazmerno večji od dela, ki nam ga je uspelo opraviti. V tem pogledu med nami ne bo razlik: “Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji.”

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: unsplash

Obj.: MG