24. avgust: Pridi in poglej

Danes je praznik enega od dvanajsterih, Natanaela ali, kot so ga kasneje imenovali, Bartolomeja. Sam Jezus ga hvali kot Izraelca brez zvijače. Pravzaprav mu je uspelo premagati svoje predsodke proti Nazaretu in sprejeti Filipovo povabilo, da gre sam pogledat.

 

Natanael mora najprej premagati predsodke, zato ugotavlja iz Nazareta more priti kaj dobrega?

Človek s predsodki ima vedno škarje v rokah, izjave sam razrezuje po svojih zamislih.

Kar je po njegovem kopitu, je dobro; vse drugo je predmet kritike in obsojanja.

Za vsem tem velikokrat zasledimo človeka, ki je poln napuha. Vedno pa neko ozkost in trmoglavost.

Pri vsem tem pa človeka predsodkov morda nič ne moti, da stalno živi v grehu in je njegovo osebno življenje daleč od evangelija.

Prosimo Jerneja, naj nam pomaga premagati lastne predsodke, do drugih in do samega Boga ter rasti v svoji notranji svobodi.

Poklic med dvanajsterimi je moral biti za Natanaela veliko presenečenje in velika odgovornost. Toda potem, ko je tri leta delil Jezusovo življenje in bil priča njegovemu trpljenju, smrti in vstajenju, se je bil pripravljen posvetiti širjenju evangelija po vsem svetu.

Z globoko hvaležnostjo gledam na to pestro skupino mož – apostolov, ki so se izkazali za tako učinkovito orodje za širjenje vere v Jezusa. Prosimo za milost, da bi lahko drugim predstavljali Jezusa, kot je to storil Filip.

V pogovoru in oznanjevanju  ne more nobena stvar popolnoma nadomestiti človeka, ki lahko vidi in izkusi. Nekaterih stvari se lahko naučimo samo tako, da jih izkusimo. Ne pogovarjamo se  namreč samo z besedami, ampak z očmi, s tonom glasu, s kretnjami. Jezusova močna privlačnost do tistih, ki so ga srečali, je bila odvisna od resnice njegovega oznanjevanja, učinkovitost tega, kar je govoril, pa je bila neločljiva od njegovega pogleda, od njegovega obnašanja in od njegove tišine. Učenci niso samo poslušali njegovih besed, ampak so ga gledali, ko je govoril. V Njem – je Beseda postala obraz, nevidni Bog se je dal videti, slišati, otipati, kakor piše apostol Janez. Beseda je učinkovita le, če jo »vidimo«, samo če se vključi v doživetje, v dialog. Iz tega razloga je bilo in je povabilo Filipa »pridi in poglej« bistvenega pomena.

Pomislimo, koliko prazne zgovornosti je v našem času, na vseh področjih javnega življenja, tako v trgovini kot v politiki. »Zna govoriti v neskončnost in nič povedati. Njegovi razlogi sta dve zrnci pšenice v dveh mernikih plev. Cel dan moraš iskati, da ju najdeš, in ko ju najdeš, nista bili vredni iskanja.« Te ostre besede angleškega dramatika veljajo tudi za nas. Evangeljsko veselo oznanilo se je razširilo v svet preko srečanj človeka s človekom, srca s srcem. Možje in žene, ki so sprejeli isto povabilo: »Pridi in poglej«, in se jih je dotaknil tisti »več« človeškega, ki je sevalo iz pogleda, iz besede in iz dejanj ljudi, ki so pričevali za Jezusa Kristusa.

»V naših rokah so knjige, v naših očeh dejstva,« je trdil sv. Avguštin, ko je spodbujal, naj v resničnosti preverimo prerokbe, ki so v Svetem pismu. Tako se evangelij ponovi danes, vsakič ko prejmemo jasno pričevanje ljudi, katerih življenje je spremenilo srečanje z Jezusom. Že več kot dva tisoč let veriga srečanj posreduje čar krščanske avanture. Čaka nas torej izziv, da oznanjamo  preko srečevanja ljudi tam, kjer so in kakršni so.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: unsplash

Obj.: MG