30. avgust: Farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom
Za farizeje je bila pravičnost v tem, da so se navzven strogo držali določil, a v srcu so dejansko mislili drugače. Vendar Jezus noče takšne pravičnosti. Zanj so bili farizeji pobeljeni grobovi – na zunaj nedosegljivo čisti in popolni, v srcu pa polni hudobije. Jezus noče, da bi se mi njegovi učenci samo na zunaj držali zapovedi – ali zato, da nas ne bi ljudje obsojali ali pa iz strahu pred Božjo kaznijo. Samo tista pravičnost, ki izvira iz iskrenega srca, je zares nekaj vredna.
Jezus želi, da bi zapovedi najprej v srcu vzeli za svoje. Greh so že preproste drže srca, kot so jeza, sovraštvo, nevoščljivost, ljubosumnost, poželenje, prirejanje resnice …
Ne moreš se pred ljudmi razkazovati, da si veren in pobožen, v srcu pa bi Boga zaničeval. Ne moreš samo zaradi lepega vtisa paziti, da ne bi s preklinjanjem koga pohujšal. Ne moreš prihajati k maši in se držati nedeljskega počitka samo zato, da ne bi domačim dajal slabega zgleda. Ne moreš spoštovati staršev samo zato, da te ne bi ljudje opravljali. Ne moreš biti pošten samo zato, ker ne bi rad zapravil svojega ugleda ali ker se bojiš policije.
Kdor bi hotel samo na zunaj veljati za pravičnega, ni nič boljši kot farizeji in ne bo prišel v nebeško kraljestvo. Poznavanju zapovedi dodajmo še poznavanje in spremljanje tega, kar nosimo v srcu, da bo naša pravičnost presegla farizejsko in bo bližje Božji pravičnosti, ki presoja namene srca.
Še tako lepe besede pokvarjenega človeka niso lepe. Ljudje nismo sestavljeni iz dveh kosov. Kar je v srcu, je tudi na jeziku, pa če se še tako pretvarjamo. Jezus graja farizeje, ker govorijo eno, delajo drugo, skrbijo za lep videz in lep nauk, živijo pa za lastno korist. Jezus ve, da to vodi v obsodbo Resnice, vse do križanja! Le jasna beseda, ki izziva k streznitvi in odločitvi, lahko pomaga k spremembi.
Vse na videz grobe Jezusove besede, ki jih je izrekel farizejem, imajo samo en razlog, in sicer da bi človeka dvignile in v njem utrdile odločitev za dobro.
Ob vsem lahko rečemo, da Jezus pogled ves čas usmerja v notranjost. Nas same pa zanaša, da bi se sklicevali na zunanjost ali pa se za njo skrivali. Božje pa je tisto, kar je notranje, to je naše srce. Na to pa se Bog še posebej ozira. Še tako dobra zunanjost, ne more ozdraviti pokvarjenega srca.
Če si zamislimo, da zunanjost prvo opazimo in se nam takoj utrne slika pred očmi, pa prevečkrat do notranjosti sploh ne pridemo, ker se z zunanjosti zadovoljimo. Notranjost je vedno bolj pomembna, kjer je izvor srce, ki nam daje življenje.
Bodimo pazljivi pred togostjo. Bodimo pazljivi pred tistimi, ki se kažejo tako zelo popolni, togi. Bodimo pazljivi. Tam ni Božjega Duha. Manjka duh svobode. Bodimo pazljivi tudi pri sebi, kajti vse to nas mora voditi v razmislek o našem življenju. Ali gledam samo zunanjost? Moje srce pa se ne spremeni? Ali ne odprem svojega srca za molitev, za svobodo molitve, za svobodo miloščine, za svobodo del usmiljenja?
Pripravil: Ervin Mozetič
Foto: unsplash
Obj.: MG