1. september: Pametne in nespametne žene
Današnji evangelij ima za izhodišče čudoviti primer svatbe, poroke. Prevladujoče znamenje je poročno slavje, ki je bilo tako ljubo oznanilu prerokov in je tudi osrednje sporočilo starozavezne Visoke pesmi. Ljubezenska vez med zaročencema je v svetem pismu namreč prikazana kot najpopolnejša pot osebne vezi, ki obstaja med Bogom in človekom.
Po palestinskih družinskih navadah se je zaročenec na večer pred poročnim praznikom skupaj s prijatelji odpravili na nevestin dom. Nevesta je čakala ženinov prihod v krogu svojih prijateljic iz mladosti. Noč je bila zaznamovana z bliščem bakel, vzklikov in plesov. Ko je zaročenec s spremstvom prispel, so se svatje združili in se napotili na ženinov dom, kjer so obhajali poroko in poročno gostijo.
Nevestine družice so pričakovale, da bodo od daleč zaslišale prve glasove in zagledale luči ženinovega spremstva. Ženin je zamujal. Zaradi utrujenosti in razburjenja so nekatere družice pozabile kupiti olje, ki so ga potrebovale. Tako se je pričela mora, o kateri govori prilika: mrzlično iskanje odprte trgovine, bližajoči se ženinov sprevod, neprijazen in nezaupljiv ženinov glas, zapiranje vrat.
Tu imamo dvojno znamenje: znamenje čuječnosti in zaspanosti. Zaspanost je podoba duhovne otopelosti, brezbrižnosti in smrti.
Čuječnost pa pomeni pričakovanje, predanost, dejavno in razumno ljubezen, modrost in življenje. Na ženinov glas, ki nas kliče, ne smemo ostati brezbrižni, ampak moramo odgovoriti.
Nasprotje: čuječnost – zaspanost je klasična simbolika luči in noči. Noč je čas preizkušnje, zla, praznine, iz katere »duša hrepeni po Gospodu« v upanju, da bo zora prinesla luč, ki je življenje, milost, Bog sam.
Svetloba svetilke, ki pretrga noč, je srečanje z ženinom, s Kristusom. V tem duhu prepoznavamo pomen olja, ki je znamenje gostoljubnosti, domačnosti in mesijanskega časa. Uporabljali so ga pri maziljenju kraljev, po judovskem izročilu pa je bilo tudi znamenje dobrih del. Tako je nakazano še drugo nasprotje, namreč nasprotje med modrostjo in nerazumnostjo. Ni dovolj, da smo poklicani; naš odgovor mora biti zrel, razumen in dejaven. Za nespametne device so se vrata poročne gostije zaprla. To je poslednje znamenje, ki ima razlago v hladnem ženinovem odgovoru: »Ne poznam vas!« Za zaprtimi vrati je slovesna poročna gostija, ki je znamenje občestva, domačnosti in miru, pa tudi znamenje odrešenja, naklonjenega pravičnim, zvestim, ubogim, resnično modrim. Za temi vrati je tudi podoba Kristusa, sodnika.
Ni dovolj praznovati njegove praznike, da bi bili lahko deležni njegove gostije. Čuječnost, dejavno pričakovanje, prizadevanje za ljubezen ter osebno zavzemanje na široko odpirajo vrata gostije. Tedaj bodo veljale besede sv. Terezije Velike: »Nič naj te ne vznemirja in ne žalosti; vse preide, samo Bog ostane. V potrpljenju vse dosežeš. Kdor ima Boga, mu nič ne manjka.«
Tudi mi bomo z Bogom, če se bomo trudili, da bi svoje življenje uredili tako, da bi svoj čas in energijo uporabili za tisto, kar je najbolj pomembno. Obžalovali bomo čas, ki smo ga preživeli jezni. Tistim, ki jih imamo radi, bomo to dovolj pogosto povedali. Ne bomo čakali na zadnje dni svojega življenja, da bi se začeli pripravljati, ampak bomo v pripravljenosti preživljali vsak svoj dan. Predvsem pa bomo vsak svoj dan preživeli v hvaležnosti. Spoznali bomo, da nam je bil darovan, da bi ga prav in dobro izkoristili. Spoznali bomo, da so nam darovani vsi, ki smo jih v njem srečali, da nam je bilo darovano vse, kar smo v njem potrebovali. Vse nam je bilo darovano, ne zato, da bi zavrgli, ampak da bi v hvaležnosti dobro izkoristili ter se tako pripravili na največji dar, ki nas še čaka.
Pripravil: Ervin Mozetič
Foto: unsplash
Obj.: MG