2. september: Gospodar daje talente

Ob današnjem odlomku se mi odpirajo naslednja vprašanja: Ali znam biti zadovoljen s svojim življenjem? Ali sem vesel, da lahko množim tisto malo, kar imam? Ali tisto, kar imam, z veseljem delim z drugimi? 

Ko pa od blizu pogledam zadnjega služabnika, ki je prejel en talent, je prva misel, da služabnik laže! Zakaj? Če bi ga bilo strah gospodarja, bi, tako kot pravi gospodar, nesel denar k menjalcem in bi ta dobil vsaj obresti. Služabnika ni strah, ampak ga razjeda zavist, da gospodar lahko deli talente, da jih ima več kot vsi in da lahko gre na pot, on pa mora delati. V služabniku ni strahu, je jeza, nevoščljivost, maščevalnost, sovražnost in še kaj, ni pa strahu! Svojo sovražno držo zgolj prikrije s strahom. Logično, da gospodarja razjezi in mu vzame še tisto, kar ima.

Kaj v našem življenju je temu podobnega? Mogoče je najbližje talentu iz tega primera življenje samo. Podarjeno nam je, da iz njega naredimo največ. Potem pa se prikrade jeza. Zakaj bi se moral naprezati?

Ne moreš delati vsega po svoje. Razpet si med fantazijo o brezmejni svobodi in logiko – bodi odgovoren in skrben. Ne odgovoriš si, kaj bi bila ta svoboda in zakaj biti odgovoren in skrben. V tebi pa raste jeza na vse, vse je krivica.

Jezi te, da ima drugi več. Tudi ti bi imel darove, ki jih ima drugi. Drugemu se, tako je videti, ni treba truditi, pa mu vse uspeva. V strahu, da tebi ne bo uspelo pomnožiti talentov, da se boš osmešil, ko se boš naprezal brez uspeha, talent zakoplješ.

Jezi te tudi, da ne moreš uživati sam. Vedno je blizu nekdo, ki bo imel korist od tega, v kar vlagaš, on pa se za to ni trudil. Ker hočeš imeti najprej korist sam, se nazadnje »zakoplješ« v svoj svet in se vrtiš okrog sebe in svojih predstav. Drugi je preprosto le grožnja, pa naj bo ta drugi človek ali Bog sam.

Tega je danes žal veliko, najbrž še veliko več kot včasih. Posledica je množica depresivnih in izgorelih ljudi. No, to bi bila najboljša oznaka za malopridnega služabnika. Padel je v depresijo, izgovarja se z izgorelostjo. Zakaj? Ker ne more delati vsega po svoje, ker ni gospodar in ni vse njegovo, in ker sadov svojega dela, če že kaj dela, ne more použiti sam.

Da bi ne doživljali sveta in življenja v tej luči, je Bog poslal svojega Sina. Pokazal nam je, kako zelo nas ljubi in kako mu ni vseeno za vsakega od nas. Za vsakega od nas je šel na križ in vstal. Ljubi nas in življenje ni krivično. Bog si ga je zamislil, da iz sebe izklešemo veličino človeka, ki ni v tem, da dela po svoje, ampak da svoje življenje uglasi z drugimi.

Želi, da smo uglašen orkester, ubran tim, veselo občestvo. Želi, da vidimo v drugem brata in sestro, ne tekmeca. Želi, da se veselimo, da lahko sadove našega dela uživajo naši bližnji. Preproste stvari, ki jih na pravo mesto ne bomo premaknili brez molitve in premišljevanja Božje besede. Kakorkoli že, človeška logika je Božji nasprotna. Le če se bomo podredili Božji logiki, smo lahko veseli služabniki.

Treba je ljubiti Boga z molitvijo, prav tako je treba ljubiti bližnjega z deli. Nemogoče je živeti brez hkratnih navzočnosti obeh življenjskih oblik, niti ni mogoče ljubiti, ne da bi molili in delali. To dvoje naj bi bilo bistvo človeškega življenja.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: unsplash

Obj.: MG