4. september: On pa je šel sredi med njimi

Današnja evangeljska pripoved nas vodi v shodnico v Nazaret, v galilejsko vas, kjer je Jezus odraščal v družini in so ga zato vsi poznali. On, ki je pred kratkim odšel in začel svoje javno delovanje, se je sedaj prvič vrnil ter se predstavil skupnosti, zbrani na sobotni dan v shodnici. Prebral je odlomek preroka Izaija, ki govori o prihodnjem Mesiji in na koncu razglasil: ‘Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.‘

Jezusovi sovaščani, ki so bili najprej navdušeni in očarani, so začeli pačiti obraze, godrnjati med seboj in govoriti, zakaj ta, ki se ima za Gospodovega maziljenca, ne ponovi tu v svojem kraju čudežev, ki jih je storil v Kafarnáumu ter po okoliških vaseh, kakor se govori. Tedaj je Jezus zatrdil: ‘Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju.’

Ta odlomek evangelista Luka ni preprosto pripoved o prepiru med vaščani, kakor se včasih zgodi tudi v naših odnosih, zaradi nevoščljivosti in ljubosumnosti, temveč da izpostavi skušnjavo, kateri je veren človek vedno izpostavljen  in to je skušnjava, da imamo vero kot nekaj, v kar človek vlaga in se mora zato posledično pogajati z Bogom za svoje interese. Gre pa ravno za nasprotno stvar, saj nobena človekova pogojenost ni vzrok tega, da bi človeka  Bog – Oče izključil iz svojega srca. Edini privilegij v Božjih očeh je, da nimamo privilegijev.

Bog namreč prihaja naproti ljudem vseh časov ter krajev, in sicer v njihovih konkretnih situacijah, v katerih se nahajajo. Prihaja tudi naproti nam. Vedno On stori prvi korak. K nam prihaja na obisk s svojim usmiljenjem, da bi nas dvignil iz prahu naših grehov. Prihaja, da nas prime za roko in dvigne iz brezna, v katerega smo padli zaradi svoje ošabnosti. Vabi nas, naj sprejmemo tolažečo resnico evangelija ter hodimo po poteh dobrega. A vedno nas pride On iskat, da bi nas našel.

Koliko je današnjih ljudi, tudi kristjanov, ki so Boga zavrgli in izrinili iz svojega življenja. So samozadostni in mislijo, da ga ne potrebujejo. Toda Bog nas nikoli ne zapusti, kljub vsem našim napakam, slabostim in samozadostnosti, ko mislimo, da v življenju nikogar ne potrebujemo. Bog vedno hodi med nami; nad nami ne obupa, ampak potrpežljivo čaka. Čaka na trenutek, ko ga bomo spet potrebovali, ga našli in se vrnili k njemu. Z ljubeznijo nas bo sprejel, kakor dobri starši sprejmejo svoje ‘že izgubljene’ otroke. Mnogi ljudje so lačni duhovnosti, v temi iščejo luč, potrebujejo nekoga, v katerega lahko verujejo in mu zaupajo; nekoga, ki jih bo poslušal in jim bo dajal varnost in zavetje; nekoga, ‘ki bo šel sredi med njimi’, ne glede na to, če ga bodo ali so ga pahnili iz svojega življenja.

Zato se lahko vprašam: Kako sprejemam Jezusa? Kot Boga, ki naj ga najprej poslušam, ali kot Boga, za katerega želim, da bi poslušal samo mene?
Katerih Jezusovih besed ne želim slišati? Me morda vabi k čemu, kar je zame preveč? Me morda vabi, naj stopim ven iz svoje cone ugodja, a se mi zdi, da je cena previsoka in tega ne želim?

Prav gotovo je bila tisti dan v shodnici tudi Mati Marija. Lahko si predstavljamo, kako je to odmevalo v njenem srcu, ta majhen predokus trpljenja pod križem, ko je videla, kako so Jezusa najprej občudovali, zatem izzivali in mu na koncu grozili s smrtjo. Ona je v svojem srcu, polnem vere, vse to ohranjala. Naj nam ona pomaga spreobrniti se od ‘boga čudežev’ k čudežu Boga, ki je Jezus Kristus, ki vedno hodi z nami.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: unsplash

Obj.: MG