6. september: Petrova tašča

Najprej mi je zanimiva Simonova tašča. Ko je Jezus vstopil v njeno hišo, jo je našel v postelji z visoko vročino. Ko jo je Jezus ozdravil, je vstala in jim stregla. Zanimivo, da po bolezni ni počivala! Zdi se, da ji ni pomagal le čudež, ampak tudi Jezusov zgled.

Ko so pojedli, je že bilo pred vrati vse mesto. Jezus je spet ozdravljal in izganjal. Sledil je kratek nočni počitek, potem pa je že navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Jezusa iščejo, da bi ga pripeljali nazaj v isti kraj. On pa odhaja drugam, da oznanja in izganja.

Jezus nam s svojim zgledom kaže, da je človek ustvarjen pravzaprav za dvoje: za delo in molitev. Simonova tašča najbrž po Jezusovem zgledu potem, ko je bila ozdravljena, ni šla počivat, ampak jim je stregla. Jezus je razumel počitek kot sredstvo za delo. Delo pa je bilo zanj, po dvajsetih letih tesarjenja oznanjevanje, ozdravljanje in izganjanje. Kakor je potreben počitek za telesni napor, pa je za duhovni napor potrebna molitev. Zato Jezus telesnemu počitku doda molitev. Vse delo je usmerjeno v dejavno ljubezen. Lahko bi rekli, da s počitkom in molitvijo najprej poskrbi zase – ljubi sebe; ko poskrbi za zdravo telo in zdravega duha, je njegova naloga ljubiti bližnjega in svojega Očeta kakor sebe.

Sem pa prepričan, da je naša izgorelost in pogosto  nezadovoljno življenje povezano z zgrešenim pogledom na delo. Bogu čast in oblast, da bo delo imelo božjo vrednost in bo za nas samo po sebi vrednota.

Jezus pravi v današnjem evangeliju: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam pridigal, kajti za to sem prišel.«

Prvo, kar poudari Jezus je zavest o poslanstvu: Za to sem prišel! Kje pa smo mi s tem? Ali nam je ves čas jasno, kaj je naše poslanstvo, čemu smo na svetu? Ko sem v teh dneh dobil v roke Katekizem za mlade, me je v njem nagovoril že odgovor na prvo vprašanje, ki se glasi: Čemu smo na zemlji?, odgovor pa: Na zemlji smo, da bi Boga spoznali in ljubili, po njegovi volji delali dobro in nekoč prišli v nebesa.

Pojasnilo, ki sledi, pravi: Biti človek pomeni: priti od Boga in iti k Bogu. Semkaj prihajamo veliko bolj od daleč kot od naših staršev. Prihajamo od Boga, v katerem je doma vsa sreča nebes in zemlje, On nas pričakuje v svoji večni, brezmejni blaženosti. Vmes živimo na tej zemlji. Včasih čutimo bližino našega Stvarnika, pogosto pa ne čutimo sploh nič. Da bi našli pot domov, nam je Bog poslal svojega Sina, ki nas je osvobodil greha, nas odrešil vsega zla in nas zanesljivo vodi v resnično življenje. On je »pot, resnica in življenje.« (Jn14,6)

Prepričan sem, da nam ta odgovor o poklicanosti, o tem, da smo na poti od Boga k Bogu, pogosto uide iz glave. Potem nas zagrabi panika in tekamo gor in dol, bežimo v razne odklope, ali pa se nesrečni sesedemo v kot in čakamo, da vse mine. Mir bomo našli, če nam bo ves čas jasno, da smo poklicani.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: unsplash

Obj.: MG