8. september: Marijino rojstvo

Praznik Marijinega rojstva sije svojo svetlobo na nas, tako kakor se širi blaga svetloba jutranjega svita nad prostrano planjavo.

Marija je prvi sijaj, ki naznanja konec noči in predvsem, dan, ki je že blizu. Njeno rojstvo nam pomaga zaslutiti ljubečo, nežno, sočutno pobudo ljubezni, s katero se Bog sklanja k nam in nas kliče v čudovito zavezo z Njim, katere nič in nihče ne bo mogel prelomiti.

Marija je znala biti prosojnost Božje luči in je odsevala blišč te luči v svojem domu, ki ga je delila z Jožefom in Jezusom, v svojem ljudstvu, v svojem narodu ter v tistem skupnem domu vsega človeštva, ki je stvarstvo.

V evangeliju smo prisluhnili Jezusovemu rodovniku (prim. Mt 1,1-17), ki ni zgolj seznam imen, ampak živa zgodovina, zgodovina ljudstva, s katerim je Bog hodil. S tem, da je postal eden izmed nas, nam je želel naznaniti, da se po njegovih žilah pretaka zgodovina pravičnih in grešnih, da naše zveličanje ni sterilno zveličanje iz laboratorija, ampak konkretno življenje, ki gre naprej. Ta dolg seznam nam govori, da smo majhen del velike zgodovine in nam pomaga, da si ne bi preveč domišljali, kako pomembni smo. Poleg tega v našo zgodovino zveličanja vključuje tiste najtemnejše ali najbolj žalostne strani, trenutke bridkosti in zapuščenosti, ki so primerljivi z izgnanstvom.

Omemba žena – nobena izmed tistih, ki so zapisane v rodovniku, ne pripada hierarhiji velikih žena v Stari zavezi – nam omogoča posebno približanje: one so tiste, ki v rodovniku naznanjajo, da se po Jezusovih žilah pretaka poganska kri. Prav je omeniti, da se evangelij začne z opozorilom na žene, ki so začrtale smer ter zapisale zgodovino.

In med vsem tem: Jezus, Marija in Jožef. Marija je s svojim velikodušnim ‘da’ dopustila, da je Bog vzel nase to zgodovino. Jožef, pravičen mož, ni dovolil, da bi ga ponos, strasti in gorečnost pognali izven te svetlobe. Zaradi načina pripovedi mi pred Jožefom izvemo, kaj se je zgodilo Mariji; on sprejme odločitve ter s tem pokaže svojo človeško vrlino, še preden mu je pomagal angel in preden je razumel vse, kar se je dogajalo. Zaradi plemenitosti njegovega srca podredi dejavni ljubezni vse to, česar se je naučil v postavi. Jožef se kaže kot lik spoštljivega, občutljivega moža, ki se kljub temu, da ni imel vseh informacij, odloči za Marijin ugled, dostojanstvo in življenje. V njegovem dvomu glede tega, kako naj ravna na najboljši možen način, mu je Bog pomagal izbrati tako, da je razsvetlil njegovo presojo.

Evangelij  zgodovino zaključi v majhni vasi z Jožefom in Marijo. Bog velike zgodovine je tudi v mali zgodovini, saj hoče hoditi z nami. Kot je dejal sv. Tomaž: »Ne se prestrašiti pred velikimi stvarmi, ampak se zavedati tudi malih, to je Božje. Bog namreč ni samo v velikih stvareh, ampak tudi v malih.«

Gospod, ki hodi z nami, je tudi Gospod potrpežljivosti. Božja potrpežljivost. Potrpežljivost, ki jo je imel z vsemi temi rodovi. Z vsemi temi osebami, ki so živele svojo zgodovino milosti in greha, je Bog potrpežljiv. Bog hodi z nami, saj želi, da vsi mi postanemo podobni njegovemu Sinu. In od takrat, ko nam je s stvarjenjem dal svobodo, ne neodvisnosti, pa vse do danes še naprej hodi.

To je milost današnjega dne: Danes lahko zremo v Marijo, majhno, sveto, brez greha, čisto, izbrano, da bo postala Mati Boga. Prav tako lahko zremo na dolgo zgodovino in se vprašamo: Kako pa jaz hodim skozi svojo zgodovino? Dopuščam, da Bog hodi z mano? Dopuščam, da On hodi z mano, ali hočem hoditi sam? Dopuščam, da me ljubkuje, mi pomaga, mi odpušča, me vodi naprej, da bi prispel do srečanja z Jezusom Kristusom? To bo konec naše poti: srečanje z Gospodom. Dopuščam Bogu, da je z mano potrpežljiv? 

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: unsplash

Obj.: MG