10. september: 23. nedelja med letom

Pravo bratsko opominjanje je boleče, kajti storjeno je z ljubeznijo, v resnici in s ponižnostjo. Če nam je všeč popravljati druge, to ne prihaja od Boga. Brata, ki se je zmotil, je treba opomniti z  ljubeznijo. Človeka ne moremo opomniti brez ljubezni, brez karitativne ljubezni. Kirurškega posega se ne more narediti brez anestezije, saj bo bolnik umrl od bolečine. In karitativna ljubezen je kot anestezija, ki pomaga sprejeti zdravljenje in privoliti v opomin. Brata je torej treba poklicati na stran in se z njim pogovoriti z blagostjo in ljubeznijo.

Kot drugo, treba je govoriti po resnici.  Ne govoriti o nečem, kar ni res. Kolikokrat se v naših skupnostih o nekem človeku govorijo stvari, ki niso resnične! To so obrekovanja. Človeka spravijo na slab glas. Govorice ranijo. So zaušnice dobremu imenu tega človeka, so zaušnice srcu tega človeka. Ko ti kdo pove resnico, je seveda ni enostavno slišati, a če je izrečena z ljubeznijo, jo je lažje sprejeti.

Opominjati je potrebno tudi s ponižnostjo: Če moraš opomniti na tisto majhno napako, pomisli, da jih sam imaš veliko in še večje. Bratsko opominjanje je dejanje, namenjeno ozdravitvi telesa Cerkve. Tam, v tkanini Cerkve, je luknja, ki jo je treba zakrpati. Tako kot mame in babice: ko krpajo, to počnejo z veliko tenkočutnosti. Tako je treba tudi bratsko opominjati. Če tega ne boš storil z ljubeznijo, v resnici in s ponižnostjo, boš užalil, razdejal srce tega človeka, povedal boš še eno kleveto, ki bo ranila; in postal boš slepi hinavec, kot pravi Jezus: »Hinavec, izderi najprej iver iz svojega očesa.« Priznaj, da si večji grešnik od drugega, a kot brat mu moraš pomagati, da se popravi.

Znamenje, ki nam pri tem lahko pomaga, je občutek določenega ugodja, ki ga nekdo začuti takrat, ko vidi, da nekaj ne gre prav, in meni, da mora opomniti. Treba je biti pazljiv, kajti to ni od Gospoda. V Gospodu je vedno  križ, težava pri delanju dobrega. Gospod pa nas vedno vodi z ljubeznijo in blagostjo.

Približati se drugim in jih opomniti zahteva pogum in modrost. V prvih časih krščanstva so zelo poudarjali bratsko opominjanje, kar izhaja tudi iz današnjega evangelija. Zanimivo je, da so opominjanje imeli za dobro delo. Če torej vidimo, da brat greši, ne govorimo tega drugim (ne opravljajmo), ampak to povejmo njemu. Če tudi to ne pomaga, ne govorimo o napakah povsod, ampak povejmo to duhovnemu človeku (Cerkvi). Vedno pa prosimo Gospoda, da bi opominjali v ljubezni in nikoli s sovraštvom ali v jezi.

Opominjamo težko in še težje opomin prejmemo. Zakaj? Ker smo odvisni od mnenja drugih. Skrbimo, da imajo drugi o nas lepo mnenje. Če nekoga opozorimo, se bojimo, da se bomo prepirali z njim, ki ga opozarjamo, ali pa bo imel ta človek slabo mnenje o nas, bojimo se da bo naša vrednost padla v očeh tega človeka itd. In zato izberemo enostavno rešitev – ne opozoriti. Tako lahko živimo v miru z vsemi. Ne dotikaj se me – ne dotikam se te. Toda to ni rešitev. To ni logika evangelija.

Obstaja še ena skrajnost, tj. Opozarjati vedno v vsakem in neprijetnem času. Tako je beseda opomin naša prva asociacija, ki druge opozarjamo, »popravljamo druge«, s prstom kažemo na druge, da opozorimo na njihove pomanjkljivosti. A tudi to ni najsrečnejša rešitev, ker opozorilo ni samo sebi namen. Pomembno pa je, da jaz izpolnjujem svojo krščansko dolžnost. Ali bo pa moje opozorilo obrodilo sadove, ni odvisno od mene, ampak od opominjanih.

Opozoriti pomeni povedati drugemu resnico, ga opozoriti na napako, vendar povedati z namenom, da to napako popravi. Vsaka resnica pa ni resnična. Samo resnica, izrečena v ljubezni, je resnica. Ljubezen je tista, ki spodbuja tako tistega, ki opozarja kot tistega, ki je opozorjen. Sv. Frančišek je pogosto rekel, da ni potrebno opozarjati toliko z besedami kot z življenjem. Izziva nas, da najprej spremenimo sebe, potem pa bomo spremenili tudi družbo. Tako pri opominjanju ne daje poudarka na opominjanju drugih, temveč na sprejemanju opomina. Res je, da ni enostavno sprejeti opomin, vendar pa je to najbolj odličen način, kot nas uči Sveto pismo.

Nad vsem pa je molitev, ki mora biti vztrajna. Velikokrat se ne da ničesar storiti, a ne smemo obupati, kajti molitev vselej pomaga. Potrebno se je potruditi.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: unsplash

Obj.: MG