9. oktober: Kdo je moj bližnji
Prilika o usmiljenem Samarijanu nam je zelo znana, pogosto citirana, torej nam je zelo blizu. A hkrati precej daleč, če jo slabo razumemo. Pravzaprav je kar težko dojeti, koliko nepotrebnih zidov Jezus podre v eni sami zgodbi. In koliko pomenov lahko obrne.
Učitelj postave, ki je izzival Jezusa, je zelo dobro poznal zapovedi. Zdi se, da je učitelj postave hotel od Jezusa slišati definicijo »bližnjega«. Nič nenavadnega, da Jezus pokaže na zelo konkretno situacijo. Ko razbojniki pretepejo popotnika, slednji nemočen leži na tleh. Mimo prideta duhovnik in nato še levit (nižji tempeljski služabnik), vendar ne ukrepata. Jezus ne omeni, kakšne zadržke imata: morda se jima mudi na obred, morda je kriv obredni predpis, naj se mrliča ne dotikata (čeprav ta človek ni bil mrtev, ampak lahko sta mislila, da je), ker bosta sicer določen čas nečista. Morda pa tudi nista vedela, kateremu družbenemu razredu pripada človek na tleh. Je morda pogan, tujec, izobčenec ali kateri od preprostih rokodelcev? Lahko bi se omadeževala s tem, da se sploh ukvarjata z njim.
In tu se glavna drama šele začne: vendarle se najde nekdo, ki nesrečnežu pomaga in ga reši pred gotovo smrtjo. In ta rešitelj je Samarijan. Samarijani, napol pogani, ter Judje se ne marajo med seboj. Biti Samarijan za pravovernega Juda pomeni tako rekoč zmerljivko. Galilejski romar, ki se je skozi Samarijo napotil v Jeruzalem, v tej pokrajini ni mogel računati na gostoljubje. Zato je med Judi veljal stereotip, da so Samarijani slabši od vseh poganov. In v očeh učitelja postave, ki je poslušal Jezusovo zgodbo, bi moral Samarijan tistemu na tleh ležečemu revežu storiti še kaj hujšega. Vendar sledi ravno nasprotno – prav ta človek iz Samarije se ne zmeni za predsodke, pač pa ravna tako, da poskrbi za ranjenca in je zanj pripravljen žrtvovati tudi svoje premoženje. Jasno je, da je s takšnim razpletom dogajanja Jezus mladega pismouka pritisnil ob zid, saj je moral na vprašanje, kateri od tistih treh, ki so šli mimo, je bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike. In učitelj postave je moral pač v zadregi odgovoriti tako, kot je velevala logika. Drugega izhoda niti ni imel. In še dodatna zadrega – tudi sam bi moral, kot mu je na koncu rekel Jezusu, ravnati tako. Izkazovati usmiljenje vsem, ne glede na poreklo, vero …
Tu in tam se seveda soočimo tudi s takšnimi, ki so drugačni, zato ni dvoma, da nam zgodba o usmiljenem Samarijanu nekoliko potrka na vest glede aktualnega vprašanja migracij. Tu moramo seveda razčistiti osnovno dilemo: ne želimo nič slabega nobenemu migrantu in spoštovali bomo njegovo dostojanstvo. To seveda ne pomeni, da podpiramo projekt socialnega turizma in »velike zamenjave«, ki se skriva za pospeševanjem migracij. A dostojanstvo človeka spoštujemo – ne pobijamo, ne ranimo, ne nadlegujemo, ne delamo sile itd.
Pripravil: Ervin Mozetič
Foto: Unsplash
Obj.: MG