10. oktober: Marta in Marija

Marta in Marija dobita na obisk Jezusa in njegove prijatelje. Predstavljam si njuno veselo vznemirjenje. Marta jih je povabila, naj sedejo, se zapodila v kuhinjo, pripravila osvežilno pijačo, jim ponudila najboljše, kar so imeli doma, ponovno napolnila vrč s pijačo …, skratka vrtela se je okrog gostov in skrbela za njihovo dobro počutje. Njena sestra Marija pa je srečna sedla ob Jezusa in vpijala njegovo prisotnost, bližino, besede in pogovore.

In Marti se to sčasoma ni zdelo več prav. Tudi ona bi sedela in poslušala. Med svojim delom ni slišala čisto vseh celih stavkov, ni se mogla posvetiti povedanemu, ni mogla gledati v oči. Ona jim je stregla. Pa bi bila z veseljem deležna vseh blagoslovov, ki jih je v hišo prinesel Jezusov obisk. Ni si mogla več pomagati, Marijo je javno okarala. In namesto, da bi ji Jezus potrdil, ji je rekel, da se je Marija odločila bolje.

Verjetno je Jezusov odgovor Marto precej pretresel. Ves njen trud za dobro počutje gostov je bil razvrednoten. Pa je bil res?

Kako je v našem življenju?

Če bi se moral opisati, sem ob obiskih najprej nekoliko Marta, potem pa hitro rad postanem Marija. Saj veste – tista klasika, najprej nekaj postaviš na mizo, potem pa sedeš ob človeka, ki te je prišel obiskat, se pogovarjaš, poslušaš, govoriš. Na prvi pogled je vse čisto sprejemljivo. Pa je res? Kam me večkrat zanese?

Ko nepričakovano pozvoni, kaj najprej pomislim?

Ali pomislim – oh, krasno, obisk! Kaj novega lepega si bomo povedali?

Nimam pojma kako je pri vas, ampak jaz se prepogosto ustavim samo na prvem vprašanju, ki mu takoj sladi naslednje – kaj naj postrežem. V glavi se mi zgodi pravi pravcati vihar. Sledi strežba in skrb za telesno udobje gosta. Šele potem, dolgo za tem, sledi miren klepet.

Svetopisemski odlomek nam ponuja priložnost, da razmislimo o svojem odzivanju na potrebe ljudi, ki nas obkrožajo. Najprej so tu naši domači. Se v svoji potrebi po služenju zadovoljimo s tem, da jim postrežemo, jih uredimo, jim pomagamo, zanje ali celo namesto njih vse naredimo? Ali jim predvsem pokažemo, da smo jih veseli, da imamo zanje čas, da so nam pomembni, da jih radi poslušamo in nam je iskren pogovor najvišja vrednota, da radi z njimi delimo svojo notranjost?

Razmislek mi prinese en sam odgovor. Biti Marta pomeni, da vse pripraviš, da si potem lahko Marija. In Marija ne moreš biti, če Marta ne opravi svojega dela. Verjetno je naravno in enostavneje biti najprej Marta. Vendar pa se potem ne smeš pozabiti preleviti v Marijo.

Če se zatakneš v zunanje zadovoljevanje potreb drug drugega, potem smo nazadnje nezadovoljni, prazni in izpraznjeni vsi. Če pa izpolnjenim nujnim fizičnim ali materialnim potrebam sledi trenutek, ko sedeš v prijazno bližino in si pustiš dotakniti se src drug drugega, si zadovoljen. In če v tem zadovoljstvu opazimo, da z nami sedi še On, se preprost  trenutek spremeni v blagoslov.

Vsem nam privoščim veliko trenutkov, ko bomo v služenju drug drugemu prepoznavali  ljubljenost in obdarovanost.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: MG