24. oktober: Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane

V tem odlomku nas Jezus spodbuja k pravilni uporabi časa.

Pas preko ledij je znamenje tistega, ki je pripravljen, da odide na pot, kot so bili na to pripravljeni Judje med obhajanjem pashe v Egiptu, obenem pa je to tudi drža tistega, ki je pripravljen za delo.

Prižgana svetilka kaže na človeka, ki se pripravlja, da bo prebedel noč v pričakovanju nekoga. Prižgano svetilko ima tisti, ki ima odprte oči, ki je budno pozoren, se zaveda, kje je in kaj mora storiti. Prižgana svetilka je vera. Z ugaslo svetilko pa živi, kdor živi brez Božje milosti, v stanju greha in v popolni pozabi na Boga.

Ko je govora o potrebi, da smo čuječi in pripravljeni, lahko hitro zapademo v dvoumje: da se namreč vse to nanaša na končni Kristusov prihod, ki se bo uresničil ob koncu časov in za vsakega od nas ob uri naše smrti. Toda če obstaja Kristusov prihod, ki se bo zgodil tistega poslednjega dne, je tudi prihod, ki se dogaja vsak dan. To je prihod v milosti, tihi prihod, ko Gospod diskretno trka na naša vrata s svojo besedo, s svojim navdihom, s kakšnim dogodkom, s trpljenjem …

V knjigi Razodetja vstali Jezus ponovno povzame podobo gospodarja, ki prihaja in trka na vrata, toda tu uporablja glagole v sedanjiku in ne več v prihodnjiku:

»Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« (Raz 3,20)

Zdaj stoji pri vratih. Angleški slikar Holman Hunt (1827–1910) iz t.i. pred rafaelovske šole, je dobil navdih za znano sliko prav ob tem verzu, ki jo je naslovil Kristus, luč sveta. Slika je potovala po angleških kolonijah, nazadnje pa je našla mesto v katedrali sv. Pavla v Londonu, kjer je še danes. Jezus stoji pred vrati, ki jih je preraslo trnje in plevel. Pravkar je potrkal in čaka na odgovor. Nekdo, ki je bil zelo natančen in pedanten v detajlih, je slikarju pripomnil, da je na njegovi sliki vendarle napaka: »Na vratih ste pozabili naslikati kljuko.« (Dejansko je videti odprtino za ključ, ni pa sledu o kljuki.) Slikar mu je odgovoril: »Nikakor, to sem naredil namenoma. Na teh vratih je ena sama kljuka in ta je na notranji strani.« Hotel je reči, da moramo mi odpreti Kristusu, ki trka. On spoštuje našo svobodo; trka in čaka, ne vstopa nasilno.

Vsak od nas bi se moral zavedati, da je za temi zaprtimi vrati on sam; da se vse to dogaja tik pred vhodnimi vrati njegove hiše, njegove duše. Spontano človek pomisli na svarilo, ki smo ga slišali na začetku: »Bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj, ko pride in potrka«.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: MG