Sveti oče: Ostanimo nemirni, zastavljajmo vprašanja in smejmo se sami sebi
Predgovor papeža Frančiška h knjigi »Božja vprašanja, vprašanja Bogu«
Jezus je zastavljal vprašanja. Po Janezovem evangeliju je bil eden njegovih prvih stavkov vprašanje »Kaj iščeta?«, namenjeno dvema učencema Janeza Krstnika, ki sta mu sledila. Po navedbah evangelista Luke je bila Jezusova prva beseda ravno vprašanje njegovim staršem, Jožefu in Mariji: »Kako da sta me iskala?« Na križu, ob koncu svojega zemeljskega življenja, ki ga je namenil oznanjevanju Božje nežnosti, pa se je na Očeta obrnil z vprašanjem: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Kljub temu pa se je, ko je vstal od mrtvih, predstavil Mariji Magdaleni z dvojnim, neposrednim vprašanjem: »Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?«
Jezus je rad zastavljal vprašanja. Rad se je pogovarjal z moškimi in ženskami svojega časa, ki so se zgrinjali okoli tega nenavadnega učitelja, ki je govoril o Bogu in setvi, o Božjem kraljestvu in zakladih na njivi, o kraljih, ki gredo v vojno, in bogatih gostijah. Tisti, ki so poslušali Jezusa, so razumeli, da njegovo govorjenje ni bilo neka retorična predstava, ampak poziv lastnega srca, način spraševanja notranjosti. Poskus predreti lupino ega, da bi vanj pronical balzam ljubezni.
Ta knjiga, za katero se zahvaljujem avtorjema, obravnava osemnajst različnih vprašanj, ki jih Bog zastavlja moškim in ženskam v Svetem pismu in ki jih različne osebe zastavljajo Bogu in Jezusu. Vprašanje je človeška poteza, zelo človeška: razkriva željo po spoznavanju, znanju, naravo vsakega med nami, ki se ne zadovoljimo s tem, kar obstaja, ampak želimo iti naprej, nekaj doseči, se poglobiti v neko temo. Kdor postavlja vprašanja, ni zadovoljen. Kdor sprašuje, ga navdaja nemir, ki sije kot simptom vitalnosti.
Zleknjena srca ne zastavljajo vprašanj. Kdor ima odgovore na vse, si ne zastavlja vprašanj o ničemer. Misli, da ima v žepu resnico, kot imamo v žepu svinčnik na dosegu roke. Blaženi Pierre Claverie, nadškof v Alžiriji, dominikanec kot avtorja te knjige, mučenec prijateljstva in dialoga z našimi brati muslimani, je rad ponavljal: »Sem vernik, verjamem, da Bog obstaja. Toda ne trdim, da ga posedujem, ne po Jezusu, ki mi ga razodeva, ne po dogmah moje vere. Boga ne posedujem. Resnice se ne poseduje.«
To iskanje, ta želja in to hrepenenje se konkretizirajo v vprašanjih, v zastavljanju vprašanj, v poslušanju vprašanj drugih. Dobro vemo, da se je filozofija rodila iz velikih vprašanj o eksistenci: Kdo sem? Zakaj obstaja nekaj in ne nič? Od kod prihajam? Kam gre moje življenje? Zato je krščanstvo vedno stalo ob strani tistim, ki si zastavljajo vprašanja, saj Bog – to sem prepričan – ljubi vprašanja, zares jih ljubi. Mislim, da ima vprašanja raje kot odgovore. Ker so odgovori zaprti, vprašanja pa ostajajo odprta. Tako kot je Bog – je zapisal neki pesnik – vejica in ne pika: vejica usmerja na nekaj več, govor vodi naprej, pušča odprto možnost komunikacije. Pika pa govor zapre, konča razpravo, ustavi dialog. Da, Bog je vejica. In ima rad vprašanja.
Ta knjiga nas uči o pomembnosti pretresanja naših vprašanj. V Svetem pismu so vprašanja čudovita, provokativna in vznemirljiva. Bog vpraša Adama: »Kje si?« Vsemogočni vpraša Kajna: »Kje je tvoj brat?« Marija vpraša angela: »Kako se bo to zgodilo?« Jezus sprašuje svoje: »Kdo pravite, da sem?« In nazadnje izziva Petra: »Ali me ljubiš bolj kot tile?« Zastavljati vprašanja pomeni ostati odprti za sprejemanje nečesa, kar nas lahko preseže. Dajati samo odgovore pomeni ostati zasidrani v svojem pogledu na stvari.
Vprašanja, ki jih avtorja preiskujeta med stranmi Svetega pisma, nas poučujejo o še nečem: o kakovosti in iskrenosti naših vprašanj. Nekdo poskuša s svojimi vprašanji sogovornika spraviti v težave, drugi pa kot otrok, ki se obrača na svoje starše, iskreno prisluhne sogovorniku, vedoč, da ne vé. Včasih sprašujemo ljudi z zlonamernostjo in poskušamo sogovornika spraviti v nevarnost – če odgovori na ta način, je od tega odvisen njegov ugled, če odgovori na drug način, se izneveri. Zato avtorja obravnavata tudi nekatera svetopisemska vprašanja, ki niso tako iskrena, kot bi vsako vprašanje moralo biti.
Pri tem je Božja beseda pomembna učiteljica, saj je – kot pravi sveti Pavel – dvorezen meč, ki v srcu razkriva resnico. In medtem ko nam Beseda razkriva našo notranjost, se kaže kot vedno aktualna: Bog v Svetem pismu ne govori in ne sporoča samo moškim in ženskam časa, v katerem je bilo napisano, ampak govori vsem, tudi nam. Govori našemu nemirnemu srcu, če mu znamo prisluhniti. Vprašanja, ki jih avtorja obravnavata in o katerih razpravljata, so aktualna še danes, pretresejo nas do globin tudi v naši digitalizirani družbi, saj gre za besede, ki jih vsako neanestetizirano srce zna razbrati kot odločilne za svoje življenje: Na kateri točki sem v svojem življenju? Kaj sem storil svojim bratom in sestram v človečnosti? Kako lahko Bog vstopi v moje življenje? Kdo je zame Jezus? Koliko je zame pomemben tisti človek, ki je sebe imenoval Bog in je zame dal svoje življenje?
Božja beseda nas še vedno nagovarja s svojimi vprašanji. A ni edina. Kot to lepo kaže ta knjiga, je vsaka človeška beseda, ki je pristno človeška, prežeta z Božjo besedo. Karl Rahner je zapisal, da je »avtor kot tak pod vplivom klica Kristusove milosti in torej mora biti kristjan; biti avtor za človeka je krščansko dejstvo«. To potrjujejo strani te knjige: bogastvo literarnih, poetičnih in filmskih referenc nam kaže izrazno obilje, ki bogati naš pogled na vero. Pomagajo nam bolje razumeti trditev nemškega teologa: ko je umetniški izraz zares človeški, ko je izraz pristne notranjosti človeka, postane teofanski, saj zna zajeti bistveno, zna dati glas milosti, zmore sporočati skrivnost. Tako kot pred zvezdno nočjo ali sončnim zahodom naše srce ne more nehati slaviti Boga, tako pred Bachovo sonato ali stranjo Dostojevskega postanemo prepričani, da je svet dober in da ima naše življenje smisel. To je moč človeške domišljije: da nas postavi v komunikacijo z Božjim.
Za konec še opomba. Ta knjiga je prežeta s humorjem. Mislim, da je to pomemben element, za katerega moramo biti avtorjema še posebej hvaležni. Prvič zato, ker je humor človeški izraz, ki se zelo približuje milosti. Humor je lahkotnost, je prijeten, razveseljuje dušo in nam daje upanje. Malo verjetno je, da kdor ima humor, ne mara drugih, najverjetneje je velikodušen in zna relativizirati samega sebe – nekdo je duhovito zapisal: »Blagor tistim, ki se znajo smejati sami sebi, saj se ne bodo nikoli nehali zabavati.« Hkrati pa humor, ki ga živi vernik, kaže, da krščanska vera ni nekaj žalostnega ali dlakocepskega, ni nazadnjaška ali ponižujoča. Zaradi vere je obraz tistih, ki jo sprejmejo, sijoč. Evangelij daje veselje, pravo veselje, seveda ne minljivo, ampak zares pravo veselje: kdor veruje, je zadovoljen, nima pogrebnega obraza. Je radosten človek, kar se vidi na njegovem obrazu!
V tej knjigi torej slišim odmevati tri pozive: da naj verniki ostanemo nemirni, vedno sposobni zastavljati vprašanja in naj smo nekoliko tudi strokovnjaki za humor.
Povej naprej.
Oglejte si še
