5. november: Zahvalna nedelja

Te dni pospravljamo še zadnje pridelke tega rodovitnega leta. V naših shrambah so police polne najrazličnejših marmelad, kompotov, kislih in posušenih shrankov … In včasih se verjetno utrujeno zalotimo, da imamo vsega dovolj in da ob obilju čutimo še najmanj tistega, kar bi morali – hvaležnosti.

Tako samoumevno je, da stvari imamo.  Ko se sprehajaš ponekod po podeželju, ležijo in gnijejo pod drevesi sadeži, ki jih nihče ne pobira, ki nikogar ne razveseljujejo. Postalo je samoumevno, da imamo raje kakovostno sicer vprašljive sadeže, ki pa so svetleči in enaki po velikosti. Če taki ne rastejo pred našim nosom, jih dobimo tako, da pač obiščemo trgovino. Pa ni samoumevno. Ne obilje pridelkov in ne polne police v trgovini. Vse je dar. Tudi v mojem in tvojem življenju.

Bodimo hvaležni. Najprej samemu sebi. Vem, sliši se čudno, pa vendarle. Moja glava in moje srce želijo opravljati določene aktivnosti, ki pa bi bile popolnoma nemogoče, če ne bi moje telo zmoglo pri tem sodelovati. Vidim, hodim, govorim, objemam … Kako hvaležen sem lahko svoji dovršenosti, se zavem le občasno, ko sem v stiku s kom, ki mu telesne omejitve preprečujejo, da bi počel vse tako, kot bi si želel. Bogu sem hvaležen, da me preko teh ljudi spomni, kako obdarovan sem.

Bodimo hvaležni drugim. Včasih mi kdo pove, da sem v njegovem življenju v kakšni točki odigral pomembno vlogo in da mi je hvaležen za to. Zanimivo se mi zdi, da se to velikokrat zgodi, ne da bi se tega zavedal ali se posebej trudil za to. Kot bi Bog na konico svoje roke pripel – mene.

Počutimo se lahko izredno obdarovani. Imamo nekaj čudovitih ljudi, s katerimi gremo skozi življenje in zelo smo hvaležni zanje. Poleg sorodnikov so tukaj prijatelji, ki imajo v našem življenju najrazličnejše vloge. Mnogi nam pomagajo z molitvijo v stiski, nekateri pomagajo tudi materialno, ko se kaj zalomi, spet drugi so tisti, s katerimi si delimo življenjsko filozofijo v zvezi z načinom življenja, kamor je všteto vse, od vzgoje otrok, odnosa do narave, zdravega načina življenja idr. Prav vsak k našemu zadovoljstvu z življenjem doprinaša svoj kamenček.

Če prav pozorno pogledamo, nam ničesar ne manjka. Finančno smo morda na kratko, pa vendarle gre. Siti smo, toplo nam je, lahko si privoščimo dopust pa tu in tam kakšen izlet, oblečeni smo čisto solidno, čeprav ne zamenjamo celotne garderobe vsako sezono. Hvaležni smo vsem, ki nas občasno oskrbijo s kakšnim oblačilom iz druge roke in z veseljem stvari, ki nam ne ustrezajo, damo naprej. Stvari se trudimo paziti in z njimi varčevati. Jasno nam je, da če bomo pazili na osnovne stvari, bo več ostalo za priboljške.

Pravzaprav sem vedno bolj prepričan, da s tem, ko ne moremo imeti vsega, otrokom podelimo neizmerno doto. Doto pričakovanja, hrepenenja ter nazadnje hvaležnosti in veselja nad prejetim.

Včasih ob večerih v temi ležim na blazini in razmišljam o tem, kako me je Bog obdaroval. Obdaroval z Ljubeznijo, ki me objema preko mojih dragih, obdaroval z Lepoto, ki me pozdravi že s pogledom skozi okno, obdaroval z iskreno Zaupljivostjo, ki sije iz oči otrok, obdaroval z Dobroto, ki mi jo trosijo celo neznani, mimoidoči ljudje.

Hvaležen sem za vsa navidezna naključja in čudežne ureditve težav. Hvaležen pa sem tudi za vse ovire, preko katerih plezam z velikim naporom ali pa jim moram priznati celo premoč. Delajo me namreč boljšega, trdnejšega, prizanesljivejšega do drugih, bolj razumevajočega.

Jesen je lepa podoba Boga. Čudovita, bogata in radodarna. O, da bi ji bili podobni.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: MG