9. november: Podrite ta tempelj

Slišali smo, da nas današnji evangelij vodi v tempelj. Jezus očisti stari tempelj, ko z bičem iz njega izžene prodajalce z njihovo robo vred; nato predstavi sebe kot novi Božji tempelj, ki ga bodo ljudje podrli, Bog pa ga bo v treh dneh obnovil.

Kako naj si razložimo to predstavo Jezusa? To si lahko razložimo prav z ljubeznijo. Žene ga ljubezen do nebeškega Očeta, ljubezen do njega, pa tudi ljubezen do ljudi.

Kdo izmed nas se še ni znašel, vsaj v kakšnih okoliščinah, med trgovci z božjimi rečmi? Kdo ni potreben očiščenja v svojem odnosu do templja – Cerkve, pisano z veliko začetnico? Ali se v naš odnos do Cerkve (ponovno mišljeno z veliko začetnico) ne pritihotapljajo tudi sebični interesi: morda čast, ugled, privilegiji, kariera? Ali ko v trgovskem mešetarjenju z Bogom iz dneva v dan terjamo božje protiusluge za naša dobra dela: »Bog jaz tebi to, ti meni to.« V nečisto trgovino z Bogom pademo tudi vsakokrat, ko naše bogoslužje ne pomeni obhajanja zastonjskega božjega daru.

Iz hiše mojega očeta ne delajte tržnice! Če velja to za starozavezni tempelj, koliko bolj velja to za naše katoliške cerkve, kjer na poseben način prebiva živi Bog. Tako postane tudi najbolj preprosta in skromna vaška cerkvica s svojim tabernakljem in večno lučko prebivališče živega Boga, kraj srečevanja z Bogom.

V tem odlomku Jezus pokaže na cilj svojega življenja, ki je velika noč, ko bo v trpljenju in smrti porušeno njegovo telo. Tako je dogodek v templju nekakšno programsko znamenje, saj je v njem napovedal svoje trpljenje in smrt in tudi vstajenje in poveličanje.

V evangeljskem dogajanju je Jezus svojim sogovornikom dal vedeti, da je On sam Božji tempelj. Ko smo bili krščeni, smo Božji tempelj postali tudi mi. Ne smemo iz svojega telesa in še več, iz svojega življenja delati tržnice. In kdaj bi se to zgodilo? Kadar bi dostop do našega srca imel kdorkoli in kadarkoli. Kadar bi se v njem kopičila vsakršna navlaka: sovraštvo, zavist, nevoščljivost, lenoba, požrešnost, poželjivost, nečistost, opravljanje, jeza (in tako dalje). Takrat mi naredimo svoje telo za tržnico. Dobro bi bilo, da dopustimo Jezusu, da vstopi tudi v naša srca in izžene tisto, kar ne spada tja. Še bolje pa bi bilo, da sami vzamemo bič in počistimo svojo notranjost, da bo tako mogel v nas prebivati Jezus.

Oklenimo se Kristusa, edinega pravega središča, in ga prosimo, naj ON postane os našega življenja.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: MG