14. november: Ubogi hlapci smo

Jezus nas svari pred tem, da bi iskali zadoščenja za svoja dobra dela. Sv. Janez od Križa kot preizkus ponižnosti svetuje, naj si predstavljamo, da nam nekdo odgovori: “Saj si storil samo to, kar je bila tvoja dolžnost.” Se s tako pripombo strinjam ali sem ogorčen?

Ljudje jemljemo svoje življenje v večini primerov kot samo po sebi umevno. Na ta način jemljemo za samo po sebi umevno tudi vse, kar v življenju prejemamo. Tako je samo po sebi umevno, da smo zdravi, da se dobro prehranjujemo, da imamo udoben dom, da se vozimo z udobnim avtom, da si kupujemo stvari, ki jih pravzaprav sploh ne potrebujemo, da hodimo na dopust, itd.

Če kakšne od zgoraj naštetih stvari nimamo, se nam zdi, da se nam je v življenju zgodila strašna krivica. Takoj začnemo iskati krivca za nastalo situacijo in je navadno prvi krivec Bog. Posebej se še to odraža v položaju, ko izgubimo zdravje. Takrat se začnemo spraševati zakaj se je to zgodilo ravno meni, ko pa sem v življenju vedno dober in pošten.

V bistvu pa nam je življenje podarjeno. Iz podarjenosti življenja izhaja odnos do življenja in vse, kar nam življenje prinese. Glede na to, da smo prejeli življenje, gre v prvi vrsti za odgovornost do tistega, ki nas je v življenje poklical. To pa pomeni, da smo za življenje odgovorni Bogu. Kaj to pomeni? To ne pomeni, da bi v strahu živeli in se na vsakem koraku spraševali ali delamo, kar je Bogu všeč ali ne.

Gre za to, da odgovorno uporabljamo talente, ki smo jih z življenjem prejeli. To pa pomeni, da iščemo predvsem, kaj so naše dolžnosti. Živeti v pričakovanju, da nam bo nekdo izpolnil pravice, do katerih naj bi bili upravičeni, pomeni, da smo pristali na pasiven način življenja. Živeti v hrepenenju po tem, da bi naredili, kar smo dolžni narediti, pa človeka usmerja v aktiven način življenja. Aktivnost v pravem pomenu besede pomeni ustvarjalnost.

Če sprejmemo življenje zares kot Božji dar, potem lahko preprosto začnemo biti hvaležni za vsa leta, ki smo jih preživeli do sedaj. Kar pa je še preostalo našega življenja za prihodnost pa lahko vzamemo kot izziv. Namesto, da bi se zaskrbljeno spraševali, kako bomo preživeli preostanek življenja, se sprašujmo, kako bi vsak trenutek napolnili v veseljem do življenja.

Veselja pa nam zagotovo ne more prinesti pasivnost, ampak ustvarjalnost. Vsak naj se ozre vase in v svoje srce, kaj je tisto, kar bi ga v življenju izpolnilo. Zagotovo bo vsak našel, ne samo eno stvar, ampak več stvari. Vse te stvari pa prinesimo Gospodu na oltar in Gospod bo naše življenje in naše talente posvetil.

Molimo, da bi vedeli, kaj nam je storiti, ter prosimo Boga, naj nam da poguma in moči za to in bomo nekoč lahko rekli. Naredili smo to, kar smo bili dolžni narediti!

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: MG