28. november: To, kar vidite, ne bo ostalo

Objavljeno: 27. 11. 2023

|

28. november: To, kar vidite, ne bo ostalo

Bližamo se koncu cerkvenega leta, kar nas simbolično spomni, da bo prišel nekoč tudi konec vsega ustvarjenega, konec zemlje, vesolja … Jezus nas opominja, da bo prišel dan, na katerega moramo biti pripravljeni. O njem govori tudi v današnji Božji besedi.

Mnogi šarlatani strašijo ljudi o koncu sveta, ki naj bi se zgodil že »jutri«. Vsak pojav v astronomiji, ki je sicer redek, vse, kar človeška pamet sicer ne zna razložiti, je že razlog, na katerega vežejo svoje »strašilne« napovedi.

Kdaj bo konec sveta, ne ve nihče. Jezus pravi:: »Za tisti dan in uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« (Mt 24, 36).Tudi v današnjem evangeliju nas Jezus opozarja, naj ne verjamemo raznim krivim prerokom, ki se igrajo s človeško lahkovernostjo: «Glejte, da se ne daste premotiti!

Toda eno je gotovo. Vsak trenutek moramo tako živeti, da nas resnični konec sveta ne bo našel nepripravljenih.

Za vsakega izmed nas bo prišel konec zemeljskega življenja, tega najbrž ni potrebno utemeljevati. Tudi za njega ne vemo ne dneva ne ure. Zelo modro je, da se vsak dan vprašamo, s kakšno dušo bom takrat stopil pred obličje Boga.

Dokler smo na svetu, nam usmiljena Božja ljubezen neprestano prihaja naproti. Vedno znova se lahko   poistovetimo z izgubljenim sinom v Jezusovi priliki. Toda ob smrti bo tega konec. Takrat bomo slišali samo še »bilanco« o našem življenju in bojmo se, da ne bomo slišali Jezusovih besed: » Proč izpred mene …kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti ….«

Naš svet se boji starosti. Gube, sive lase in kar je še temu podobnega smo prepodili z barvami, laki in kremami, nekam daleč proč od naših pogledov. Tudi domove upokojencev smo bolj ali manj dali na obrobja mest, zaradi večjega miru zanje in za nas. Nihče tudi noče reči, da je star, še pri osemdesetih ne. Nič čudnega, da je tako. V našem svetu kraljuje religija podobe. In čeprav govorimo drugače, je zunanjost tista, za katero skrbimo veliko, bolj kot bi si želeli. Ne samo lepa koža, tudi dober ugled, javno mnenje nam je pomembno. Pravzaprav smo se zato odločili živeti v izložbi, ki ima to prednost, da lahko uživamo v občudovanju, aplavzih in všečkih drugih ljudi. Vendar prav ista prednost nosi s seboj tudi zelo verjetno nevarnost: da nas lahko prav zaradi podobe, ki jim morda ne bi ugajala, ljudje lahko popolnoma zavržejo, obsodijo in poteptajo. Ne da bi v resnici vedeli, kdo sploh smo.

Stvarnik je v to godljo poslal minljivost. »Prišli bodo dnevi, v katerih od vsega tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil razrušen.« Tudi naša podoba, tudi ta bo slej ko prej razrušena, takšni so zakoni časa, takšni so zakoni staranja. Enkrat za razliko ne razumimo tega kot grožnjo, ampak kot realnost. Morda to niti ni nekaj slabega, minljivost in staranje. Ko propade zunanjost, se namreč pokaže tisto, kar je notri. Se pokaže, kdo v resnici smo. Ko pridejo težki časi, se res razkrije, katere vrednote zagovarjamo, za kaj se borimo, za kaj živimo. Ko umremo, pustimo ljudem tisto, za kar smo živeli in za kar smo se borili, nič drugega.

Zato prav gube, razorane dlani in sivi lasje morda bolj govorijo mladim kot katerakoli beseda. Ko jih šokiramo z nepopolno zunanjostjo, imajo priložnost, da se začnejo spraševati o razlogih zanjo. To je nekaj velikega, kar jim lahko damo: živeti svojo starost na hvaležen način, ne da bi se je sramovali.


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: NN

Povej naprej.