29. november: Stanovitnost

O stanovitnosti govori današnji evangelij, ki opisuje dogajanje ob našem koncu. Jezus pravi, da bodo nad nas dvigali roke, nas preganjali, izročali v shodnice in ječe … Pri tem pa nas spodbuja: Vtisnite si v srca to, da ne boste vnaprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Jaz vam bom namreč dal usta in modrost. Če skušam sestaviti sliko iz vseh teh trditev, lahko iz njih izluščimo dve jasni trditvi: Prava vera se mora odražati v stanovitnosti in samo stanovitnost bo nagrajena z večnim življenjem.

Prav razmišljanje o vsem tem nam lahko zbistri pogled na pravo stanovitnost. Velikokrat vztrajamo  pri svojih špekulacijah, svojem razmišljanju, samo zato, da nam ne bi bilo potrebno nič narediti. Raje razpravljamo, kot pa živimo v resnici. Zanašamo se na svoj položaj in svojo pamet, a Bog gre mimo. Drugače pa je, če zastavimo svoje življenje za resnico in pravico. Takrat vemo, kaj je v življenju dobro in pri tem vztrajamo.

A tudi tu je nevarnost, da si po svoje prikrojimo pravico in resnico in pri njej vztrajamo misleč, da sledimo Bogu. Najbolj zanesljivo bo, če se vprašamo, pri čem  je Jezus vztrajal do konca, v čem je bil kot vzor vernika do konca dosleden. Pregovor pravi: kakršna smrt, takšno življenje. Pa poglejmo na križu visečega Jezusa, pri čem vztraja, kaj je njegova stanovitnost.

»Glej tvoja mati«, reče Janezu, in materi: »Glej tvoj sin.« Kako čudovito vztrajanje v ljubezni. Jezus se tudi na križu ne zavrti okrog samega sebe, krivice ali česa podobnega. Živel je za druge in za druge umira! Kako čudovita stanovitnost v ljubezni.

»V tvoje roke izročam svojo dušo,« reče Jezus na križu svojemu Očetu. Kako čudovit pogled na samega sebe. Jezus ve, kaj je bistveno. To je edino, kar ostane, le njegova duša. Vse je dal od sebe, nič ni ostalo. Pri tem ni nobene zagrenjenosti. Ohranja svoje dostojanstvo, ki mu ga je podaril Oče. In Očetu ga zopet vrača. V celoti je bil Njegov ljubljeni sin. Njegova stanovitnost je bila stanovitnost v ljubezni in spoštovanju samega sebe kot Božjega sina.

In čisto na koncu: »Dopolnjeno je!« Jezus je vztrajal do konca. Stanoviten je bil do konca v nalogi, ki mu jo je zaupal Oče. Vedno je skušal izpolniti Očetovo voljo. V smrtnem boju je rekel: “Če je mogoče naj gre ta kelih mimo mene, vendar tvoja, ne moja, volja naj se zgodi”. Jezus je stanoviten v prizadevanju, da izpolni Očetovo voljo.

Ničesar preveč in ničesar premalo! Tako ob zadnji uri kot v življenju: ves predan ljubezni do bližnjih, vesel nad Božjim otroštvom in zavzet v izpolnjevanju Očetove volje. Bog nam daj takšno stanovitnost!

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: NN