3. december: Prva adventna nedelja
Prva adventna nedelja
Čujte! Tole opozorilo mi ne zveni prav nič ljubeče. Kot da Jezus ne ve, da nam trde besede ne ugajajo. Zakaj nas vleče za nos?
Ali biti čuječ in buden pomeni, da svoje in naše začasnosti in nestalnosti nikdar ne izgubim iz zavesti? Ali pa čuječnost pomeni s strahom pričakovati prihod gospoda, ki bo vsekakor prišel in bo svoje služabnike glede na njihovo vedenje nagradil ali kaznoval? Ne eno ne drugo ni evangeljsko.
Evangeljska čuječnost je povezana z nečim drugim. Temelji na izkustvu vere. Temelji na življenju iz Božje obljube, ki se je dotaknila srca. Ni na prvem mestu napor naše čuječnosti, ampak zaznavanje, da je Bog zvest svoji zavezi z vsakim izmed nas.
Čuječnost je mogoča samo zaradi Božjega kraljestva, ki je prišlo k nam. Čuječi smo lahko zato, ker nam je Bog blizu. V Jezusu se je Božja bližina do nas dopolnila in se nenehno dopolnjuje. On nam daje čutiti Božjo brezpogojno zavezo. V Njegovi bližini je vir moči za našo čuječnost. On postane zaklad tvojega in mojega srca. V njem se osredotočijo Božje obljube in naša hrepenenja. Čuječnost je napor in prizadevanje, da se srce ne oddalji od resnice, od Njega.
Strah pred Gospodom, ki se vrne, je zdrav strah. Strah božji, so včasih rekli. Strah pred avtoriteto, ki presodi, ali smo ravnali prav ali ne. Hvala Bogu, da takšna avtoriteta še obstaja. Bog bo prišel, kot dober gospodar in ljubeč oče hkrati. Trd in nežen, odločen in potrpežljiv. Saj takega si v globini vsi želimo. Vprašanje pa je ali v nas obstaja neko hrepenenje, da pride dobri oče, da nas obišče. Ves adventni čas bo govoril o njegovem veselem prihodu. Da, veselem, a tudi nepredvidljivem, tistem, ki prinaša mir in meč. Ustavimo se ob pričakovanju veselega. Je v nas hrepenenje, da se bo nekaj lepega zgodilo?
Prav v tem vidim vprašanje adventnega časa.
– Zakaj naj bi čuli?
– Kaj naj bi pričakovali?
– Kaj naj bi počeli?
Če ni kaj pričakovati, bomo počeli to, kar vedno.
– Zazrti bomo v vsakdanje stvari in skrbi,
– gledali bomo v tla,
– skrbeli bomo za to, kar nam je pri roki,
– iskali bomo tolažbo v tem, kar lahko naredimo ali kupimo,
– veselili se bomo tega, kar nas trenutno razveseljuje.
Vse je trenutno in minljivo. Misli na kaj več ni.
Prepričan sem, da v tej zazrtosti v minljivo ni razloga za pričakovanje in ne za čuječnost. Vse kar obstaja v takšnem načinu življenja je bolj ali manj pri roki, pride hitro in prav tako hitro mine.
– Biti čuječ, pa pomeni prebuditi v sebi zavest, da živimo za odnos do nekoga, ki ga ni tako preprosto srečati med minljivimi stvarmi, a je vseeno temelj našega življenja.
– Biti čuječ, pomeni v sebi prebujati zavest, da obstaja drugačen svet, svet, o katerem je vedno govoril Oče, svet, ki nas dviga v novo razsežnost življenja. Če pozabimo nanj, pozabimo na svoj izvor, pozabimo na pomen svojega življenja.
– Biti čuječ, pomeni živeti za ljubezen, o kateri govori Očetovo življenje, njegovo bivanje.
Je to preveč vzneseno, preveč romantično? Ne, to je del nas, to mora ostati del nas! Še več, v nas mora rasti!
Želim vam, da bi se zazrli v nebo in tam našli tistega, ki prihaja, tistega, ki nas je ustvaril, tistega, ki smo zanj rojeni. Če tega ne čutimo, ne pomeni, da tega ni, ampak da smo preveč zazrti v zemljo in premalo v nebo. Kar pravim sebi, pravim vam: čujte, da bi ga srečali! Ozrimo se v nebo!
Pripravil: Ervin Mozetič
Foto: Canva
Obj.: NN