22. december: Moja duša poveličuje Gospoda!

Moja duša poveličuje Gospoda!

Vedno bolj odkrivam, kako smo našo vero naredili kot zbirko moralnih načel in dobrih del. Tako si tudi Marijo predstavljamo, ki je polna  dobrih del in vestnega izpolnjevanja moralnih norm. A Marija ni zgled izpolnjevanja moralnih norm, niti dobrih del. O njej ne vemo veliko, kar pa vemo, nam govori o nečem drugem.

Ona je zvesta Njemu, On deluje. Polna milosti je lahko, ker je prazna sebe!

Ob tem mi prihaja misel na potovanje z balonom. Marija se je dvignila visoko, visoko, ker je odvrgla vsak nepotreben tovor. Mi pa za potovanje v najboljšem primeru zbiramo spoznanja, dobra dela itd., a se nikakor ne uspemo dvigniti od tal in pogledati kvišku.

Kako si Marija predstavlja potovanje, pove teti Elizabeti. Kot vidimo, se Bog ozira nanjo, On dela, se usmili nje, ki je prestrašena, jo dviga, napolnjuje z dobrotami in se zanjo zavzema. Če poenostavimo, lahko rečemo: Bog dela, ona mu sledi oz. se mu daje na razpolago, mu zaupa in se ob njem uči.

Izziv razumem kot neprestano prizadevanje, da po Marijinem zgledu izpraznimo sebe.

Vsakič, ko grem v neko Marijino svetišče, rad »pridobivam« čas, ko gledam in pustim, da me gleda Mati, ko prosim za otroško zaupanje, za zaupanje ubogega in preprostega, ki ve, da je tam njegova mati in da lahko prosjači za mesto v njenem naročju. In ko jo gledam, še enkrat poslušam, ko mi govori: »Kaj je, sin moj, najmanjši od vseh? Kaj žalosti tvoje srce? Ali nisem tukaj jaz, ki mi je v čast, da sem tvoja mati?«

Gledati Marijo pomeni ponovno »verjeti v revolucionarno moč nežnosti in ljubezni. Pri njej vidimo, da ponižnost in nežnost nista kreposti slabotnih, ampak močnih, ki jim ni treba grdo ravnati z drugimi, da bi se čutili pomembne.« Če kdaj pogled začne postajati trd ali čutimo, da hoče zapeljiva moč brezčutnosti pognati korenine in si prisvojiti naše srce; če nam veselje začenja biti nadležno in čutimo… brez strahu glejmo Marijo in zapojmo njeno hvalnico.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Canva

Obj.: NN