24. december: Četrta adventna nedelja
Četrta adventna nedelja
Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!«
S temi besedami je Marija naredila korak vere. Verovala je, sprejela Boga v svoje življenje, izročila se je Bogu.
Lahko bi pomislili, da je bila za Marijo vera nekaj lahkega. Vendar se hudo motimo. To je bilo najtežje dejanje vere v vsej zgodovini. Komu lahko Marija razloži, kar se ji je pripetilo? Kdo ji bo verjel, ko mu bo rekla, da je otrok, ki ga nosi pod srcem, »delo Svetega Duha«? Kaj takega se pred njo še ni zgodilo in se tudi nikoli več ne bo. Marija se je znašla v takšni samoti, da ni mogla spregovoriti z nikomer drugim kakor le z Bogom.
Marijina vera ni bila v tem, da je sprejela določene resnice, kot to storimo mi, ko molimo veroizpoved. Njena vera je bila v tem, da je zaupala Bogu, da se mu je popolnoma prepustila. Boga je sprejela v svoje življenje. Verovala je, da »Bogu ni nič nemogoče«.
Marija je na nek način rekla: »Gospod, če je tebi tako prav, hočem to tudi jaz.«
Marija ni izrekla svoje privolitve z žalostjo češ: »Če že ni mogoče drugače, naj se zgodi Božja volja.« To je bil najsrečnejši trenutek v Marijinem življenju in to lahko sklepamo tudi iz tega, da je Marija takoj nato zapela: »Moja duša poveličuje Gospoda«. Poveličuje, se raduje, kipi od sreče. Vera osrečuje, lepo je verovati!
A prav to je sodobnemu človeku težko in številne drži v neveri. Reči nekomu da, čeprav bi bil to Bog, bi pomenilo okrnjenje lastne svobode in neodvisnosti. Nasprotovati, ne privoliti je današnje geslo; na vseh področjih: političnem, kulturnem, družbenem, družinskem.
Toda, če da ne izrečemo Bogu, ga moramo izreči nekomu drugemu: dejstvu, usodi. Človek nima drugega sredstva, da poskrbi za verodostojnost svojega življenja, kot da sprejme svojo usodo, ki jo vedno določa zgodovina in družba, kateri pripada.
Mi ne moremo posnemati Marije v telesnem spočetju in rojstvu Jezusa; lahko in moramo pa jo posnemati v duhovnem spočetju in rojevanju po veri. Verovati pomeni »spočeti«, pomeni dati besedi telo. To nam zagotavlja Jezus sam, ko pravi, da kdor sprejme njegovo besedo, mu postane »brat, sestra in mati«.
Poglejmo si torej, kako spočeti in porajati Kristusa. Kristusa spočne človek, ki se odloči, da bo spremenil svoje drže, svoje življenje. Jezusa poraja tisti človek, ki sprejeto odločitev prenese v dejanja s kakšno konkretno in vidno spremembo svojega življenja in navad.
Praktičen sklep tega našega razmišljanja je, da tudi mi rečemo Bogu iskren– da, tukaj in zdaj. Če bi bili radi še bliže Mariji, uporabimo njene besede in recimo: »Glej, Gospodov(a) služabnik (služabnica) sem, zgôdi se mi po tvoji besedi.«
Kaj bomo letos podarili Novorojenemu? Nenavadno bi bilo, če bi imeli darila za vse, na slavljenca bi pa pozabili.
Morda tudi nam sedaj v adventu Bog naroča, naj si vzamemo več časa za molitev, za spokornost, za duhovno branje, za obisk cerkve …, naj si vzamemo več časa za pogovor z možem ali ženo, otroki, naj poravnamo zastaran dolg, pozabimo grenkobno zamero, izpolnimo zanemarjeno dolžnost, prekinemo neurejeno
Marija je premišljevala. Ni bila zaletava ženska, ki bi se v prvem trenutku za nekaj navdušila, a se v naslednjem premislila. Tehtala je angelove besede in želela zvedeti njihov pomen. Šele potem je izrekla svojo privolitev.
Glej, dekla sem Gospodova. Marija ni dekla komurkoli ali vsakomur, ki bi morda to hotel. Dekla je Gospodova, to pa z vsem srcem in z vso dušo.
Ni pravi kristjan, kdor vsakomur da vse prav in si ne upa nikomur ničesar odreči. Kdor hoče biti hlapec vsem, ni hlapec nikomur. Pravi kristjan je, kdor z vso razpoložljivostjo srca in duše služi Bogu, ljudem pa, ker v njih gleda Boga. V tem je kristjanova svetost.
Pripravil: Ervin Mozetič
Foto: Canva
Obj.: NN