Papeževa kateheza: Resnična ljubezen si drugega ne lasti, ampak se mu podarja

Papeževa kateheza: <strong>Resnična ljubezen si drugega ne lasti,</strong> <em>ampak se mu podarja</em>
Sveti oče je med splošno avdienco, 17. januarja, nadaljeval cikel katehez o grešnih nagnjenjih in krepostih ter tokrat spregovoril o nečistosti. Izpostavil, da krščanstvo ne obsoja človekove spolne razsežnosti, a pomembno je biti pazljivi pred grešnim nagnjenjem nečistosti, ki uničuje odnose.

Papež Frančišek je spregovoril o zaljubljenosti in ljubezni med dvema osebama. Ljubiti pomeni spoštovati drugega, iskati njegovo srečo, znati se vživeti v njegova čustva, se prepustiti spoznavanju telesa, duha in duše, ki jih je treba motriti zaradi njihove lepote. Nečistost se iz vsega tega norčuje: pleni, ropa, v naglici použije, ne posluša drugega, ampak le svoje potrebe in užitek; išče le bližnjice: ne razume, da je treba pot do ljubezni prehoditi počasi, in ta potrpežljivost nam omogoča, da so naši ljubezenski odnosi srečni. Sveti oče je izpostavil, da je ljubezen treba braniti: ljubezen srca, uma in telesa, čisto ljubezen, ki se podarja drugemu.

Svetopisemski odlomek: 1 Tes 4,3-5

»Bratje, to je Božja volja, vaše posvečenje: da se vzdržite nečistovanja, da vsakdo izmed vas ohrani svoje telo v svetosti in časti, ne pa v poželjivi strasti kakor pogani, ki ne poznajo Boga.«

Kateheza: Grešna nagnjenja in kreposti. Nečistost.

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Nadaljujmo naš sklop katehez o grešnih nagnjenjih in krepostih. Cerkveni očetje na učijo, da je poleg požrešnosti drugi »demon«, torej pregreha, ki vedno preži na vratih srca, nečistost. Medtem ko je požrešnost nenasitnost v zvezi s hrano, je nečistost neke vrste »nenasitnost« do druge osebe, torej zastrupljena vez, ki jo ljudje imajo med seboj, zlasti na področju spolnosti.

Bodimo pozorni: v krščanstvu se spolnega nagona ne obsoja. V svetopisemski knjigi Visoka pesem imamo čudovito pesnitev o ljubezni med zaročencema. Vendar pa ta tako lepa razsežnost naše človeškosti – spolna razsežnost, razsežnost ljubezni – ni brez nevarnosti, tako že sveti Pavel mora obravnavati to vprašanje v prvem Pismu Korinčanom. Takole zapiše: »Nasploh je slišati, da je med vami nečistovanje, in sicer takšno, kakršnega niti med pogani ni« (1 Kor 5,1). Pavlovo grajanje se nanaša ravno na nezdrav odnos nekaterih kristjanov do spolnosti.

Poglejmo na človeško izkušnjo zaljubljenosti. Zakaj pride do te skrivnosti in zakaj je ta izkušnja tako pretresljiva v življenju ljudi, nihče od nas ne ve. Ena oseba se zaljubi v drugo, pride do zaljubljenosti – to je ena

 najbolj presenetljivih stvarnosti življenja. Večina pesmi, ki jih slišimo na radiu, govori o tem: o ljubezni, ki zažari, o ljubezni, ki se jo vedno išče in nikoli ne najde, o ljubezni, ki je polna veselje ali pa povzroča trpljenje vse do solz.

Zaljubljenost je eno najbolj čistih čustev, če ga ne onesnaži grešno nagnjenje. Zaljubljen človek postane velikodušen, rad poklanja darila, piše pisma in poezije. Neha misliti nase, da bi se popolnoma usmeril na drugega, kar je lepo. Če zaljubljeno osebo vprašate: »Zakaj ljubiš?«, ne bo našla odgovora. V mnogih pogledih je njena ljubezen brezpogojna in brez razloga. Toda tako močna ljubezen je lahko nekoliko tudi naivna. Zaljubljenec v resnici ne pozna obraza druge osebe. Nagnjen je k temu, da jo idealizira, in pripravljen je dati obljube, katerih resnosti ne razume takoj. Ta »vrt«, kjer se množijo čudovite stvari, pa ni varen pred zlom. Popači ga demon nečistosti in to grešno nagnjenje pa je še posebej nevarno iz dveh razlogov.

Najprej zato, ker uničuje odnose med osebami. Da bi to potrdili, je žal dovolj pogledati vsakodnevne novice. Koliko odnosov, ki so se začeli na najboljši možni način, se je nato spremenilo v toksične in posesivne odnose, brez spoštovanja in občutka za meje? To so ljubezni, v katerih je manjkala čistost: krepost, ki je ne smemo zamenjati s spolno vzdržnostjo – čistost je več kot spolna vzdržnost –, ampak je povezana z željo, da si drugega nikoli ne lastimo. Ljubiti pomeni spoštovati drugega, iskati njegovo srečo, gojiti empatijo do njegovih čustev, se prepustiti spoznavanju telesa, duha in duše, ki niso naši in jih je treba motriti zaradi njihove lepote. Po drugi strani pa se nečistost iz vsega tega norčuje: pleni, ropa, v naglici použije, noče poslušati drugega, ampak le svoje potrebe in užitek. Nečistost vsako dvorjenje ocenjuje kot dolgočasno, ne išče povezave med razumom, nagonom in čustvi, ki bi nam pomagala modro živeti. Nečistost išče le bližnjice: ne razume, da je treba pot do ljubezni prehoditi počasi, in ta potrpežljivost, ki še zdaleč ni sinonim za dolgočasje, nam omogoča, da so naši ljubezenski odnosi srečni.

Obstaja še drugi razlog, zakaj je nečistost nevarno grešno nagnjenje. Med vsemi človeškimi užitki, ima spolnost močan glas. Vključuje vse čute, nahaja se v telesu in psihi, a če ni disciplinirana z potrpežljivostjo, če ni zapisana v odnos in v zgodbo dveh oseb, kjer se spremeni v ljubeči ples, se preoblikuje v verigo, ki človeka prikrajša za svobodo. Spolni užitek, ki je Božji dar, spodkopava pornografija: zadovoljstvo brez odnosa, ki lahko povzroči obliko odvisnosti. Ljubezen moramo braniti, ljubezen srca, uma in telesa, čisto ljubezen, ki se podarja drugemu. To je lepota spolnega odnosa.

Zmagati v bitki proti nečistosti, proti »popredmetenju« drugega, je lahko prizadevanje, ki traja vse življenje. Toda nagrada v tej bitki je na splošno najpomembnejša, saj gre za ohranjanje tiste lepote, ki jo je Bog zapisal v svojo stvaritev, ko si je zamislil ljubezen med moškim in žensko, to je, da se ne uporabljata, ampak ljubita. Gre za lepoto, zaradi katere verjamemo, da je boljše skupaj graditi zgodbo, kot pa se podati na lov za pustolovščinami, da je gojenje nežnosti boljše od uklanjanja demonom posedovanja – prava ljubezen ne poseduje, ampak se podarja –, da je služenje boljše od osvajanja. Ker če ni ljubezni, je življenje žalostno, je žalostna osamljenost.


vir: Vatican News

foto: Vatican Media

obj.: N. N.

Povej naprej.