4. marec: Jezusa odvedejo na rob mesta

Jezusa odvedejo na rob mesta

Danes je pred nami zaplet ob Jezusovem nastopu. Judje ne morejo verjeti svojim ušesom. Jezus govori, da je on tisti, ki ga pričakujejo. Oni pa se sprašujejo, kako lahko to trdi, saj je čisto navaden tesarjev sin, sin Jožefa in Marije. Jezus stopi z njimi v dialog. Pove jim, da razume njihov dvom, vendar svoje nasprotovanje utemelji s pregovorom, da nihče ni prerok v domačem kraju. Še več, naniza primere iz Izraelske zgodovine, ko so bili ozdravljenja deležni le tujci.

Preseneča me dvoje. Prvo, da si Jezus tako zelo prizadeva pojasniti svoj nastop. Ne reče samo, jaz to sem, ampak pove, da tudi zgodovina govori o tem. Drugo, kar pa je še bolj neverjetno, je reakcija Judov. Ko Jezus naniza vrsto dejstev iz Svetega pisma, ga hočejo Judje brez besed ubiti. Torej ni težava v tem, da Jezus ni pravi prerok, ampak v tem, da jim resnica, o kateri govori, preprosto ne ugaja.

Slednje je verjetno tudi odgovor za vprašanje, ki se najbrž poraja marsikomu, in sicer: zakaj se Bog razodeva na tako nenavaden način?

Vse to božje razodevanje je res nenavadno. Zdi se, da nas hoče oropati vsake človeške gotovosti in vsake koristi. Od nas zahteva popolno ponižnost, tj. popolno predanost božjemu delovanju. Tako nas vodi k resnici sami.

Jezus pove, da je On Odrešenik. Judje ne morejo sprejeti, da bi bil Odrešenik lahko tesarjev sin. Žal pa se ne sprašujejo o tem, kar vidijo in slišijo. Ne zadošča jim, kar doživljajo. Niti čudeži niso dovolj. Predstavljajo si, kakšen naj bi bil Odrešenik in pri tem vztrajajo. Torej so jim na poti njihove predstave. Kaj je zdravilo za takšne predstave? Jasno, ponižnost. In še kaj? Popolno osredotočenje na resnico, ki jo vendarle lahko tudi razumemo.

Bog prihaja med nas in med nami deluje na tako nenavaden način, prav zato, da bi nas osvobajal vseh nepotrebnih predstav in bi nas vodil v resnico. Videli smo, da se Judje zanjo sploh ne zmenijo. Jezus jim pojasni, da prerok nikoli ni bil sprejet v domačem kraju, oni pa ga hočejo ubiti, ker se ima za preroka. Skratka, popolno protislovje.

Mar niso tudi naši pogovori in odnosi običajno takšni? Kako redko je v pogovoru na prvem mestu resnica! Kako pogosto je tisti, ki skuša povedati resnico, odpeljan na rob pomembnega dogajanja! In vendar Jezus zase pravi, da je Resnica. Njega ne moremo srečati drugače, kot da vztrajno razmišljamo, kaj je resnično. Nič ni bolj temeljno v življenju kot resnica. Seveda bo kdo ugovarjal, da je pomembnejša ljubezen. Da, ljubezen je pomembnejša, vendar je mogoča le v resnici.

Bog pa še vedno želi prihajati med nas. Prihaja v preprostih pogovorih, v naših vsakdanjih odnosih in se rojeva tam, kjer iščemo resnico in si jo prizadevamo živeti. Njegov nastop ni nič izrednega, nič posebnega. Vedno je tih, skrit v ubogo vsakdanjost in se daje spoznati tistim, ki vztrajajo v resnici.

---

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Unsplash

obj.: N. N.