Teden družine, 21. marec: Sveta maša in družina

Nagovor, 21. 3. Sveta maša in družina

Podoba družine, ki je zbrana okoli mize, nam govori o tem, da si družinski člani med seboj delijo življenjske dobrine in so zaradi tega tudi srečni. Biti zbrani ob mizi ne pomeni samo skupaj uživati hrano, ampak vključuje tudi podelitev čustev, pripovedi, dogodkov. Prav to je temeljno za družino.

Kako je družina zbrana ob skupni mizi, je zanesljiv pokazatelj zdravih medosebnih odnosov. Če v družini kaj ni prav, ali obstaja kakšna skrita rana, se to ob mizi takoj zazna. Družina, ki skoraj nikoli ne jé skupaj, ali pa se njeni člani za mizo ne pogovarjajo, ampak gledajo televizijo ali v pametni telefon, je bolj malo družina.

Krščanstvo vsebuje poseben klic h gostiji, k zbiranju ob mizi. Gospod Jezus je z veseljem učil ob mizi in včasih je Božje kraljestvo opisoval kot praznično gostijo. Jezus je izbral večerjo tudi takrat, ko je učencem izročil svojo duhovno oporoko in jim podaril svoje Telo in Kri, ki sta jed in pijača za zveličanje. On sam je naša hrana za resnično in trajno ljubezen.

S tega vidika lahko rečemo, da je družina ‘pri maši doma’. Ko gre družina k maši, se očisti skušnjave, da bi se zaprla vase. Okrepi se v ljubezni in zvestobi ter to razširi tudi na druge.

V našem času, ki je zaznamovan z mnogimi zaprtostmi in številnimi zidovi, je sveta maša ključna priložnost. Sveta maša in družina premagata razne zaprtosti in gradita mostove sprejemanja in ljubezni. Sveta maša je šola človeškega vključevanja, ki ne pozna meja.

Danes družba postavlja ovire družinski mizi. Res je, da ni lahko, a treba je najti čas in prostor zanjo. Za mizo se pogovarjamo in se poslušamo; ni nobene tišine. Treba je obuditi navado družine, ki se z veseljem zbira ob mizi. Zdi se, kot da je to postalo nekaj, kar bolj spominja na trgovino ali servis.

Ozrimo se na skrivnost svete maše. Gospod razlomi svoje Telo in prelije svojo Kri za vse. Ko se občestvo po Jezusovem zgledu tako žrtvuje za vse, takrat odpadejo vse ločitve. Do izključevanja prihaja zaradi laži in sodelovanja z zlom.

Ko se iz družinskega življenja preselimo v javni prostor, vidimo, da v njem vlada individualizem, osebni interesi in interesi posameznih skupin. Odnose najpogosteje vodi koristoljubje. Nazadnje je tu še logika več resnic, ki popolnoma degradira vsako prizadevanje za biti eno.

In vendar je bila Jezusova želja pri prvi sveti maši, naj bomo eno, kakor sta eno On in Oče. To je njegova poslednja volja – oporoka, najgloblje sporočilo in najbolj srčna želja.

In kje se začne edinost v družini? Pri najpreprostejših stvareh. Najprej pri skupnem redu. Družina je lahko skupaj, če se kljub različnim obveznostim, zbira pri skupni mizi. Skupno delo in skupna odgovornost ustvarjata edinost. Najprej moramo sami vedeti, kaj hoče od nas Bog. Ne le, kaj bi mi radi. Da bi bili lahko eno z drugimi, moramo najprej biti eno sami s seboj.

Da bi naravnali naš osebni pogled, se moramo ustavljati v molitvi in premišljevanju, kaj od nas pričakuje Bog. Ne moremo graditi žive in povezane družine, če nas ne povezujeta molitev in premišljevanje.

Edinost med nami, se torej začenja v edinosti z Očetom. Naj med nami resnično vlada Sveti Duh, duh resnice, duh povezanosti.

Ervin Mozetič

Foto: Tima Miroshnichenko, pexels.com

Obj.: L. M.