Sreda, 25. december 2024: Božič dnevna maša

Božič dnevna maša

Od otroških let naprej se mi je zdela misel o izbiri med lučjo in temo nemogoča. Kaj!? Nemogoče se zdi, da bi luči ne sprejeli. Ni mogoče, da bi raje ostajali v temi. Počasi lahko ugotavljamo, da to ni tako preprosto in da smo dejansko vedno pred izbiro. Ob pogledu na jaslice nam postaja razumljivo, da je v nas vedno spopad: ali sprejmemo luč ali ne.

V čem je težava, da zavračamo luč. Prva težava je zagotovo v tem, da povabilo ni dovolj očitno, imenitno, prepričljivo ipd. Tako povabilo kot luč nista prepričljiva, kajti tisti, ki vabi, se ne ponaša z vsem, kar bo dal. Preprosto vabi. Za vsem je torej prvo vprašanje: ali Bog v tvojem življenju sploh obstaja? In drugo: ali obstaja izbira med lučjo  in temo… Kaj je tisto drugo, za kar se odločajo tisti, ki luči ne sprejmejo? Recimo temu kar sivi vsakdan. Poglejmo v Marijino življenje, kako se odziva na povabilo in kaj ji prinaša. Potem pa poglejmo še osebe v jaslicah.

Marija sprejema povabilo. V njej ni dvoma, ali Bog obstaja ali ne. Zanjo je Bog tisti, ki vodi zgodovino njenega naroda in se ozira na njeno majhnost. Vedno deli dobrote, nagrajuje dobro in ošabnim jemlje iz rok tisto, po čemer se stegujejo. Ker se oklepa Boga, ves čas doživlja življenje kot luč. Pa ne kot luč, ki šele bo, ki šele bo zasvetila. Ne, zanjo je že povabilo samo uresničitev. Takoj ko jo angel povabi, že reče: Velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Ali je svatovsko dogajanje v njenem življenju res tako očitno?

Ne, nič takega Marija ni doživela, kar bi očitno govorilo temu v prid. Življenje, politično stanje, sorodniki, osebne težave, vse to je kazalo prej na temo kot na luč. Vse je, če se le malo ustavimo, bolj podobno pomanjkanju. In vendar je zaupala in živela je luč. Iz sebe je zgradila človeško veličino, notranjo lepoto močne in ljubeče žene, tihe, združene z Bogom, ki je ne zlomi ne preganjanje ne križ. Zdrži v hlevcu, zdrži pod križem; zaupa v vsem nasprotovanju, ljubi in se veseli življenja.

Kaj bi bilo sicer iz Marije, če bi zavrnila božje povabilo? Težave bi bile podobne, vendar bi se vrtela okoli njih in okrog sebe. Ne bi zmogla dvignit pogleda. Jezilo bi jo vse, kar ne bi bilo po njeno. Kovala bi načrte glede svojih otrok in bila nesrečna, ker ne bi dosegli vsega, kar si je zamislila. Mož Jožef ne bi nikoli do konca izpolnil njenih neizrečenih želja in pričakovanj. Brez Boga, brez dvignjenega pogleda v neskončno, bi bilo njeno življenje en sam sivi vsakdan. Nobene veličine, le medla luč vsakdana.Pa poglejmo še v jaslice.

Božič se zdi danes še bolj oprijemljiv. Pred vsakim  od nas je izziv ali se bomo oklenili luči, ki prihaja na svet, in premagovali sivino, ki nas tako rada potegne vase.

Vsem želim blagoslovljen  božič. Naj bo božič vsak dan, ko se odločamo za hojo v luči in premagujemo sivino vsakdana!

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak