Drevo sredi morja: Božje usmiljenje presega nemogoče pogoje

Na severu Turčije se na obali Črnega morja med strmimi pobočji, ki se zrušijo v razpenjenih valovih, razteza skoraj 3 km dolga peščena plaža z naseljem Inkumu. Vas ima pozimi le okoli 300 prebivalcev, v poletnih mesecih pa se tja zgrinja tudi do 15.000 turistov, večinoma iz bližnjega mesta Bartin in okolice. Toda poleg vsega drugega tukaj pade v oči en naravni fenomen.

Naše življenje je kot drevo, ki raste iz kamna sredi morja
Nedaleč od obale se iz morja dvigne negostoljubna, gola skala, na njej pa je iz kamna zraslo drevo! Kako se je življenje začelo, bičano z neusmiljenimi severnimi vetrovi, naplavljeno z nalivi, ki odnašajo še zadnje zrnce prahu, ki bi se morebiti prikradla v razpoko, obdano z negostoljubnim slanim morjem? Kako je zraslo? Kako se vzdržuje … kako vztraja? Tisto drevo sredi morja … podoba Življenja, ki se potrpežljivo upira moči zla, vztraja v trpljenju in rešuje svoje otroke. Razpira svoje ranjene roke, objema svet.

Opazujem sodobnega človeka. Upogibamo se kot travne bilke, ko piha veter. Pogosto živimo nesmiselno, tavamo za slepimi voditelji, bogastvom in slavo, se zabavamo z nečimrnostmi …

Človeški dnevi so kot seno
cveti kot cvet na polju.
Veter se ga komaj dotakne in ga ni več.
Niti kraj ga ne pomni več.

Psalm 103,15-16

Vsak dan je nova, nezaslužena milost
Zato s hvaležnostjo in potrpežljivostjo sprejmimo vsak dan, ki se zlije v naš vrč življenja. Spomnimo se, kako krhka so naša bitja, ko gredo skozi bremena, zgubana leta in žanjejo Gospodovo žetev. Spomnimo se, kako pozabljivi smo mnogokrat, ko gre vse dobro, ko gre vse po naši volji. Hitro pozabimo na svoje stiske, tuje težave in bolezni, pozabimo pa tudi na Stvarnika, ki nas s svojim dihom večne ljubezni na novo oživlja.

Vsak nov dan je nezaslužena milost, nova veličastna priložnost, da zaživimo in uživamo v polnosti učlovečene Besede. Ne pozabimo prisluhniti Njej.

vir: Žena vrsna, Krešimir Stjepan Pećar

foto: Marco Bicca – Unsplash

obj. in prir.: Neža Novak