Kdo danes še joče za Jezusom? – Jn 20,11-18

Naj opozorimo na dejstvo iz zgoraj navedenega evangeljskega odlomka. Štirikrat govori o Mariji Magdaleni, da je jokala, da je bila v solzah. Jokali so. Zakaj jočeš? – Ja, bomo rekli, solze in jok sta ženska stvar in delo. Z lahkoto jokajo. Fantje, oziroma moški, ne jočejo. Spomnimo se: kako je Peter v noči svoje izdaje bridko jokal. Jezusa je Lazarjeva smrt močno ganila in ob njegovem grobu je bil v duši globoko ganjen in je bridko jokal.

Toda tam ni bilo učencev, ker so ga vsi zapustili, pobegnili in se skrili v strahu pred Judi. So na varnem, za zaprtimi vrati, zaradi strahu in zaradi lastne varnosti. Resnica pa je, da tisti, ki ne znajo jokati, se ne znajo zares veseliti, zase ali za druge, ne znajo uživati ​​v sreči in ne znajo ljubiti.

Ženska, zakaj jočeš? – vprašajo angeli Marijo Magdaleno. Solze imajo svoj razlog. Marija je izgubila Jezusa, ljubezen svojega srca in svoje duše. Z njim je izgubila življenje. Zdaj Gospodovega telesa ni v grobu, grob je prazen. Kdo ga je vzel? Bil ji je vse. In da človek zaradi tega ne bi jokal? Vsi njeni upi so pokopani. Zato solze. Redno se lahko pojavljajo iz človekove podzavesti, iz globin.

Solze so nekaj podobnega kot podzemni tokovi in ​​vodne poti duše in srca. – Vzeli so Gospoda. Bil mi je vse! Vzeli so mi upanje, moje pričakovanje, mojo srečo. Zakopali so vse, kar sem imela, zdaj pa so vzeli še njega. – Tako kot danes nad grobovi tolikih naših mladih. Koliko mater joka nad tragično usodo svojih otrok – zaradi prometnih nesreč, mamil, alkohola, iger na srečo, zasvojenosti, neurejenega življenja? Mnogi celo zavestno naredijo samomor zaradi ničevosti, s katero se soočajo.

Vam včasih gre na jok, ker ste izgubili Jezusa v svojem življenju?
V evangeliju gre za Jezusa. On je razlog za solze. Ali ste kdaj jokali, ker ste v življenju izgubili Jezusa? Ste jokali za Jezusom? In ali bi vas sploh prizadelo, če bi ga za vedno izgubili?

Kaj bi izgubil, če bi izgubil Jezusa v svojem življenju? Kaj ti on pomeni? Bi bili globoko ganjeni? Bi se vam srce zlomilo, če bi izgubili Jezusa? Bi potočili eno samo solzo?

Danes Jezusa mnogi zapuščajo, zanikajo, preganjajo, bogokletijo, zasmehujejo in preklinjajo. Se vas psovanje ali žaljenje Jezusovega imena dotakne? Ali pa ste morda med tistimi, ki ga preklinjajo? Bog ne daj! Kaj bi bilo z nami, če ne bi bilo Jezusa? Danes si navijači trgajo oblačila, se tepejo in jokajo, se samopoškodujejo na stadionih zaradi izgubljene tekme svojih ‘idolov’. In kristjani? Kdo od nas še joka, ker Jezusa preklinjajo, zasmehujejo in preklinjajo, javno in zasebno? Kaj jih nasmeji na odru, v filmih, na ulicah, na plakatih?

Marija je iskala Jezusa in prikazal se ji je.
Marija išče Jezusa. V grobu išče Jezusovo mrtvo truplo. »Mojega Gospoda so vzeli in ne vem, kam so ga položili,« odločno poudarja. Marija išče mrtvega Jezusa, preteklost, išče ga v preteklosti med mrtvimi. Vendar ga ni. Popolnoma je obrnjena v preteklost, s hrbtom pa v prihodnost in zato ne more prepoznati samega Gospoda, s katerim komunicira. Jezus se pusti najti. Nihče ga ne bo našel, če se sam Jezus ne bo ponudil. On daje znake svoje prisotnosti.

Misli, da je Jezus vrtnar. samo ob izrecnem klicu “Marija!” Marija prepozna Učiteljev glas. Beseda, ki prihaja iz srca in prodre v srce. To je vse. Ni lekcije, ni podrobne razlage, ni komentarja o vstajenju. Ob tej besedi se ji odpro oči in ušesa. Našla je tistega, ki ga je iskala. Tako se velika noč zgodi v človekovem življenju.

Da prepoznamo Jezusa, moramo gledati s srcem.
Enako se zgodi učencem na poti v Emavs, isto se zgodi tisto jutro, ob zori, ko so bili na Tiberijskem jezeru, ob zori. Jezus jih nagovori. In ljubljeni učenec je le vzkliknil: “To je Gospod! – Dominus est!”. Ni tako lahko prepoznati Jezusa, ko se oznanja za Vstalega, kot je bilo takrat, ko je bil z njimi kot eden izmed njih, s katerim so se lahko pogovarjali, katerega so se lahko dotaknili. Potrebno je potrpljenje, potreben je čas, da človek spozna in prepozna Jezusa. Ni odvisno le od oči, ker Vstali ni materialna, fizična realnost, ampak je treba preiti na notranji vid, gledanje s srcem in dušo, s celim bitjem.

Jezus mora reči samo eno stvar, da spregovori: “Marija!” – in to je dovolj. Marija, kličem te s svojim glasom in tvojim imenom. Moja si. V tistem trenutku se ji odprejo oči. Našla je tistega, ki sta ga iskala njeno srce in duša. Ugotovila je, da jo je Jezus našel. On njo. Tako se zgodi vstajenje v človeški duši. Jezus je vstal v njenem srcu. Po tem lahko reče samo eno stvar: “Učitelj – Rabbuni!” Govori, da te vidim, Gospod!

Vera se rodi v srečanju z Vstalim
Tako se rojeva velikonočna vera, namreč v srečanju z Vstalim, v govoru in odgovoru ljubezni. Jezus ve za nas, objokane in žalostne, pozna nas po imenu in videzu. On nas kliče po imenu izza meje smrti. On obriše vse naše solze in bolečino, tako kot piše v knjigi Razodetja. To nam lahko daje moč za prihodnost. – Marija bi ta trenutek rada imela Jezusa samo zase. Jezus pravi – ne! “Ne dotikaj se me!” – Ne zadržuj me!

Ne ve, kaj bi s svojo srečo in Jezusom, reče ji le, naj gre in pove bratom, da je Gospod vstal. Ona je apostol apostolov. Prvi glasnik med glasniki! Znanik nezaslišanega veselja in blagoslova. Ni bila med apostoli, a je bila prva, ki je apostolom prinesla sporočilo vstalega Gospoda.

Slišali smo – Marija prepozna Jezusa po glasu. Videz vara, a glas je nezamenljiv. Njegov glas je neponovljiv. Vedno.

Ali slišim njegov glas? In kaj mi on pomeni? Vse to so pomembna vprašanja za nas tukaj in danes! Jezus nas kliče – tebe in mene – po naših imenih. S tem imenom nas bodo nagovarjali v večnosti. Bodimo vredni svojega krščanskega imena, ki tvori našo identiteto pred svetom in v večnosti. Takrat se bodo naše solze žalosti spremenile v veselje velikonočnega jutra.

vir: fra Tomislav Prevan – Žena vrsna

foto: Marina Vitale – Unsplash

obj.: NN