Nedelja, 1. junij 2025: 7. velikonočna nedelja

7. velikonočna nedelja

Ne moremo živeti sami, bojimo se osamljenosti, a takoj, ko se s kom globlje povežemo, nas bližina začne ogrožati. Jezus je naš odrešenik prav v tem, da se lahko z njegovo pomočjo izvijemo iz tega protislovja. V našo nezmožnost ustvarjanja stanovitnih odnosov je prišel Jezus, da je na križu z nami sklenil novo in večno zavezo.

O tej naši zadregi govori današnji evangelij, v katerem se ponavljajo besedne zveze: »da bi bili vsi eno«; »da bi bili eno, kakor sva midva eno.« Ljudje hrepenimo po edinosti. Nasprotje edinosti sta sovraštvo, ki razdvaja in sebičnost, ki nas medsebojno odtujuje, da drug drugemu nismo prijatelji, temveč tekmeci. Needinost ogroža življenje. Tam, kjer je needinost, se življenje prej ali slej ustavi. Osamljenost ogroža naš obstoj. In nasprotno: edinost sama po sebi poraja upanje, je isto kot možnost za preživetje.

Morda je dobro opozoriti na razlikovanje med enotnostjo in edinostjo. Enotnost nastaja tam, kjer gre za skupni interes, ki se mu vsi podredijo. Smoter enotnosti je čim bolj učinkovito doseganje skupnega cilja. V nasprotju z enotnostjo pa v prizadevanju za edinost ne iščemo najmanjšega skupnega imenovalca, temveč sožitje različnosti. Cilj enotnosti je torej skupni interes, cilj edinosti pa sobivanje različnosti.

Temeljno sredstvo za doseganje edinosti pa sta medsebojno zaupanje in ljubezen.

Ljudje smo zmotno prepričani, da lahko edinost, enakopravnost in povezanost zgradimo sami iz sebe, s svojim prizadevanjem. V resnici lahko ljudje iz svojih moči ustvarjamo samo enotnost, ne pa edinosti.

Človeški napor za doseganje edinosti gre predvsem v tri smeri. Prvi način, na katerega se opirata zlasti ekonomija in politika, je sila. Nasilno poenotenje se izvaja s pomočjo medijev, šolskega sistema, zakonodaje, občasno pa tudi s pomočjo vojaške in policijske prisile.

Drugi način izgrajevanja enotnosti je v prepričanju, da lahko medsebojno povezanost dosežemo z množenjem skupnih srečanj, zabav, izletov, s skupnim delom ipd. Te oblike povezovanja so same na sebi sicer dobre, vendar ne zadostujejo. Resnične edinosti ne dosežemo, tudi če gremo vsak teden skupaj na izlet; tudi če gredo mladi vsak petek zvečer skupaj na zabavo, tudi če se redno udeležujemo skupnih piknikov. Z drugo besedo: to, da bi bili eno, enega srca in duha, da bi bili res med seboj povezani in solidarni, ni stvar dobre organizacije in pogostih stikov.

Tretji način pa je tehnične narave. Mnogi mislijo, da bodo večjo povezanost dosegli s tehničnimi sredstvi: internetom,  mobilnim telefonom, hitrim prenosom informacij ipd.

Biti eno, živeti v edinosti, ni sad nobene od omenjenih oblik prizadevanja: sile, druženja, organizacije in tehničnih sredstev. Če v ljudeh oslabi vera, težko pridejo do izkustva, da je ljubezen, ki je izlita v naša srca po Svetem Duhu, edina moč, ki je zmožna globinsko, povezati ljudi.

Šibkejše kot je zaupanje v delovanje Svetega Duha, bolj dovršene so oblike pritiskov. Med ljudmi je vedno večja odtujenost in osamljenost, kakršne ni poznalo nobene dosedanje obdobje človeške zgodovine.

Kakšen je bil pa Jezusov predlog? Razberemo ga iz njegovega poslovilnega govora, ki smo ga danes slišali v evangeliju (Jn 17,20–26). Jezus vsega tega, kar se nam ljudem zdi odločilno, niti ne omenja. Sv. Janez piše, da je Jezus povzdignil oči proti nebu in molil: »Sveti Oče, naj bodo vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi. Da bi bili eno, kakor sva midva eno.«

Edinost je stvar vere. V veri najprej uvidimo svoj človeški domet, svoje meje, zato potem dovolimo Bogu, da deluje. In tam, kjer Bog deluje, se življenje ohranja in pomnoži.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak