Nedelja, 12. julij 2026: 15. navadna nedelja

15. navadna nedelja

Prilika o sejalcu me je tokrat nagovorila kot oznanjevalca in vzgojitelja. Priliko lahko razumemo kot Jezusovo opozorilo in spodbudo. Jezus opozarja na nevarnosti, ki tičijo za vsakim vogalom in ki še tako obilno setev in dobro seme pogubijo. Na prvi pogled je prilika zelo logična in jasna. A najbrž je, tako kot v večini primerov, jasna predvsem s pogledom nazaj na pretekli dogodek. Ni pa vse tako zelo jasno, ko gledamo naprej.

Poglejmo na seme, ki je vsejano in začne kaliti. Spomladi pravzaprav najbrž ozeleni prej na plitvi zemlji in na skali, kot na globoki zemlji. Plitva zemlja se hitreje osuši, sneg prej skopni in pogoji za prvo rast so ugodnejši. Tudi med trnjem ni slab prostor za prvo kaljenje. Zelene trave se najprej pojavijo med grmičevjem. Tam je zavetrje, svetlobe pa obilo. Tako je slika zelenja spomladi marsikje obrnjena na glavo. In zelenje, ki je prehitelo vse ostalo, se lahko po mili volji baha s svojega položaja. Kdo bi prepričal takšne kotičke, da so slabi? Kdo bi jih uspel prepričati, da preti huda nevarnost, ki bo vse uničila? Suša bo pobrala tisto, kar je pognalo na plitvi zemlji, listje bo zagrnilo podrast in jo zadušilo.

Mar ni tako tudi pri vzgoji otrok, mladih, pri oznanjevanju in opozarjanju na ovire, ki bodo nastopile? Na splošno naleti odločen oznanjevalec na hude ovire, če svari pred nevarnostmi. Običajna reakcija je: Zakaj pretiravaš, saj ni nič hudega. Otrok je samo malo bolj živ, ima veliko energije, se rad zabava, vse to ni nič takega. Ne smemo zatreti njegove ustvarjalnosti, živosti in živahnosti, veselja do življenja itd. Nedvomno je vse to res. A kje je prostor za opozorilo, da obstajajo znaki, ki govorijo o plitvi zemlji, ki jo bo prva pripeka spremenila v prah? Kje je prostor za svarjenje pred trnjem, ki prerašča otrokovo ali mladostnikovo dušo, čist pogled uperjen v višje ideale?

Nedvomno je res, da vsako pretiravanje lahko zatre otroka, pa naj bo v eno ali drugo smer. Kje pa je prava mera? Kaj je primerno spodbujanje in opozarjanje brez panike a hkrati z jasnim pogledom na nevarnosti, ki prej ali slej pridejo.

Večina bi rekla, prepustimo se občutku. Pa poglejmo pri vzgoji otroka. Kaj se dogaja, ko starši vzgajajo otroka za varno hojo po cesti? Ali zadošča občutek? Pravzaprav ne. Občutek mora spremljati jasna in neprestana zavest, da smo na cesti, hkrati pa je potrebno biti z enim očesom vedno pozoren tako na nevarnost kot na otroka, da ne skoči pod avto. Seveda vse dokler se ne nauči tudi sam biti pozoren na nevarnost. Cest smo se vsekakor navadili, nevarnosti so dokaj poznane. Zato smo postavili ‘straže’, ki stalno bdijo nad varnostjo v prometu in varnostjo v vodi.

Kako pa je z varnostjo v duhovnem svetu? Ali smo razvili budnost spremljanja mladih, ki jih požira svet zabave, odvisnosti, avantur itd.? Ali je ta svet, ki ubije veliko več ljudi, kot cesta prav tako dobro zavarovan? Bojim se, da ne. In bojim se, da tudi ni avtoritete, ki bi še smela komu kaj reči, dokler ni prepozno. Kaj bomo storili, da bo mogoče opozarjati in zaupati, spodbujati in verjeti. Ali še vemo, kaj je globoka zemlja? Ali še vemo, kaj je stoteren sad?

Bojim se, da smo se prepustili občutku, ki pa ga je zapackal materializem in liberalna (ne)etike. Prav je kar nam ugaja in verjamemo tistemu, kar nam ugaja.  Da takšen občutek ni primeren za ustvarjanje obilnega sadu in presojanje godnosti tal nam je najbrž razumljivo. Kako pa bomo razvili čuječe srce, postavili straže v duhovno sfero, v vzgojo, pa se najbrž malokdo vpraša.

Prilika o sejalcu nam govori, da je od nas odvisno, kaj bomo naredili iz tega, kar nam Bog podarja.

A prilika ima še drugo sliko – sejalca, ki predstavlja Boga. Tudi to je podoba, ki naj bi jo vzeli za res. Bog je strašansko radodaren. Ko seje ni preračunljiv, ne skopari s semenom. Verjame v še tako slabo zemljo, želi ji dati priložnost, naj enkrat obrodi.

Tako gleda Bog na nas. Nepreračunljivost, velikodušnost, darežljivost. Vera v človeka! Bog upa do zadnjega, da bo dobra beseda, ljubeznivost, dobrota padla na rodovitno zemljo in obrodila stoteren sad. Videti možnost v drugem, nikoli obupati, vztrajno deliti dobroto – to je božja logika. To je logika božje ljubezni. Skušajmo povabilo vzeti bolj za res. To je nespamet križa. Želi si, da bi imeli več te nore ljubezni. Svet bi bil zagotovo drugačen!

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN