Ponedeljek, 2. junij 2025: Ko se razkropite in me pustite samega

Ko se razkropite in me pustite samega

Jezus vpraša učence če verujejo. Vživim se v Jezusa. Kako mu je, ko vidi, da učenci končno verujejo vanj? Ves čas, ko so bili skupaj, jim je želel odpreti oči, da bi vedeli kdo je. Pripovedoval jim je prilike, delal je čudeže, a njegovi učenci niso mogli dojeti, da imajo med seboj Boga.

In jaz? Verujem? Če mi je Bog podaril dar vere, kako ga negujem?

Jezusa skrbi za učence. Pove jim, da se bodo razkropili, a on ne bo sam. Oče bo z njim. Želi, da bi imeli njegovi v njem mir. In če je On premagal stisko, jo bodo tudi njegovi.

Vse to velja tudi zame. Tudi jaz sem njegov učenec, tudi jaz sem njegova učenka. Ne more biti drugače, kot da si delim usodo učencev, in hodim po Jezusovih stopinjah. Ne sam, ampak z Očetom. Verujem, da nisem sam, da je zmeraj z menoj Oče?

Že Jezus nam torej pove, da je preganjanje “naravno stanje”, takorekoč življenjski prostor njegovega učenca. Da pa se zaradi tega nima smisla pretirano vznemirjati – on nam daje mir sredi tega nenehnega duhovnega boja.

Za Jezusovega učenca je najbolj nevarno, da svoj notranji duhovni boj, boj s svetom kot duhovno stvarnostjo minljivosti in smrti, prenese drugam: najpogosteje na bližnjega, na “družbo”.

Da svoj boj z grehom spremenim v socialno ali nacionalno vprašanje. Zgodovina Zahoda je nenehno blodenje v tem smislu, samo dežurni krivec je vedno nov.

Sodobni kristjani pa radi zamenjujejo tisto pristno izkušnjo, ko greš svetu na živce, ker si Jezusova priča, z osuplim pohujšanjem, ki ga občutijo celo neverni ob tistih, ki prisegajo na Jezusa, a živijo po hudiču. Če se brezbožneži zgražajo ob mečkaštvu glede pedofilije ali nezrelem odnosu do financ, to pač ni neupravičen gnus …

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak