Binkoštna nedelja – rojstvo vesoljne Cerkve

O binkoštih se pogosto govori kot o »rojstvu« Cerkve. To je primerna metafora: Cerkev, za katero bi lahko rekli, da je rasla v duhovnih maternicah Marije, dvanajsterih in majhne skupnosti učencev, zdaj prihaja na svet. In ko se to zgodi, lahko že opazimo vse značilnosti, po katerih jo bomo poznali kot odraslo osebo.

Najbolj očitna značilnost Cerkve je, da je karizmatična – prejela je Dar, Svetega Duha in mnogotere darove, ki jih On podeljuje, kot dokazujejo karizme jezikov in oznanjevanja. Prejetje Svetega Duha kot skupnega daru Očeta in Sina (Apd 2,33-36) jo prav tako takoj loči kot trinitarično. Ona ni politično telo, niti družbena služba, ampak živi tabernakelj, ki roma k Očetu po Sinu v Duhu.

Tudi Cerkev, na katero je Duh planil v ognjenih jezikih, je marijanska, apostolska in petrovska. Najdemo jo zbrano v molitvi z Jezusovo materjo, trdno, tiho hrbtenico Cerkve. Kakor je Duh obsenčil Marijo in oblikoval Kristusa v njenem telesu, tako je zasenčil nastajajočo skupnost in jo kot Kristusovo telo rodil na svet.

Binkoštna cerkev je zgrajena na dvanajsterih. Apostolsko »službo«, ki je ostala izpraznjena zaradi Judovega odhoda in smrti, je bilo treba zapolniti, preden je začela svoje poslanstvo v svetu (Apd 1,15-26). In prav Peter, imenovan prvi med Kristusovimi apostoli (Mt 10,2; 16,17-20), je bil tisti, ki je vodil Cerkev v tem prvem dejanju apostolskega nasledstva.

Peter je bil tisti, ki je vstal »z enajsterimi, povzdignil glas in nagovoril« množico (2,14). In pridiga, ki jo je prvi dan pridigal Peter in je pokazala, kako je Jezus izpolnil besede psalmov in prerokov, je Cerkev postavila kot svetopisemsko – nenehno premišljuje in oznanja Božjo pisano besedo – kot tudi kristocentrično v svojem branju Svetega pisma – vsaka stran je razodetje Kristusove skrivnosti. Toda Petrovo oznanjevanje ni bilo samo sebi namen. Zaradi tega je množica vzkliknila: “Kaj naj storimo?” Petrov odgovor je, da se morajo: »Spreobrniti se in naj se vsak izmed vas krsti v imenu Jezusa Kristusa v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha« (2,37–39).

Cerkev ni samo svetopisemska, ampak zakramentalna.

Čeprav so bili vsi, ki so se tisti dan krstili, Judje, je dejstvo, da so pripotovali v Jeruzalem »iz vseh narodov pod nebom« (Apd 2,5), nakazalo, da so jih pogani sprejeli. Bila je katoliška cerkev.

Po skoraj dva tisoč letih je Cerkev zrasla in dozorela. Njen nauk, liturgija in dela so se razvili, poglobili; toda za vsakogar, ki natančno pogleda njeno “otroško sliko” – pripoved o binkoštih – jo zlahka prepozna. Današnja katoliška Cerkev ostaja skrivnostno Kristusovo telo, rojeno skozi zemeljsko življenje Marije in Jezusa in rojeno na svet na binkošti.

Shane Kapler, Catholic Exchange

vir: Catholic Excange

foto: Canva

prev. in prir.: Neža Novak