Četrtek, 19. junij 2025: Sveto Rešnje telo in kri

Sveto Rešnje telo in kri

Evangelij nam predstavlja čudežno pomnožitev hlebov, ki se je zgodil ob obali Galilejskega jezera. Jezus je zavzeto govoril več tisočim ljudem ter ozdravljal. Ko se je začelo večeriti, so se učenci približali Gospodu in mu rekli: ‘Odpústi množico, naj gre v bližnje vasi in zaselke, da prenoči in si najde živeža’. Tudi učenci so bili utrujeni. Jezus vse to vidi in učencem odgovori: ‘Dajte jim vi jesti!’. Te besede so pri učencih povzročile začudenje, niso razumeli, morda so se razjezili in odgovorili: ‘Nimamo več kot pet hlebov in dve ribi, razen če gremo in sami kupimo hrano za vse to ljudstvo’. Malo so bili jezni.

Jezus pa povabi svoje učence, da se spreobrnejo od tega, da skrbi vsak zase k temu, da podelijo to kar imajo z drugimi. Potem je vzel v svoje roke pet hlebov in dve ribi, se ozrl k nebeškemu Očetu in izgovoril blagoslovno molitev. Zatem je začel lomiti kruh in deliti ribe, jih dajal učencem, ki so jih razdelili množici. In ta hrana ni prenehala, dokler vsi niso prijeli in se najedli do sitega.

Ta čudež pomnožitve je zelo pomemben, saj kaže na Jezusovo moč in istočasno na njegovo sočutje. Jezus ima sočutje do ljudi. To čudežno dejanje ne ostane samo kot eden največjih znamenj Jezusovega javnega življenja, ampak je že vnaprej to, kar bo potem na koncu, spomin njegove žrtve, torej Evharistija, zakrament njegovega Telesa in njegove Krvi, darovane za zveličanje sveta.

Evharistija je ‘povzetek’ vsega Jezusovega bivanja, ki je bilo eno samo dejanje ljubezni do Očeta in do ljudi. Tudi tam, kakor med čudežem pomnožitve hlebov, je Jezus vzel kruh v svoje roke, povzdignil Očetu blagoslovno molitev, razlomil kruh in ga dal učencem. Potem je isto storil s kelihom vina. Toda tisti trenutek, na večer pred svojim trpljenjem, hoče On v tem dejanju zapustiti Oporoko nove Zaveze, trajen spomin svoje velike noči trpljenja in vstajenja.

Evharistija nas spominja, da je vse božji dar, tudi vsakdanji kruh, za katerega se sicer človek bori in žal tudi tepe. Ta čudež ni samo stvar preteklosti. Kristus je stopil in stopa v naš čas in prostor, v našo zgodovino prav zato, da bi nam povedal, da je prav ta naša vsakdanja, konkretna stvarnost predmet vere in zaupanja. Naša krščanska duhovnost ni brez kruha (in vina), ne gre mimo
potreb vsakdanjega življenja.
Zelo pomembno se je vselej vprašati, kaj je Bog obilno blagoslovil v meni?. Težko odgovarjamo na to vprašanje. Vselej se nam zdi premajhno, nepomembno, kar smo ali kar imamo in če imamo, ne gledamo vedno na to kot na božji dar.
Med tem, kar človek ima, (nezadostno: pet hlebov in dve ribi) in božjim blagoslovom je vedno veliko nesorazmerje. Če pa to, kar imamo, izročimo v božje roke, bo blagoslovljeno in bo dovolj za vse.
Tisto malo, kar imamo, je izraz naše želje, naše vere in prav v veri tisto malo postane dosti in obenem kot duhovna hrana nam zagotavlja, da nas Bog ne pusti nikoli praznih rok.

Od tega, kar prejemamo od Boga, pa ničesar ne mečimo proč, tudi najmanjših ostankov ne, saj je to izraz hvaležnosti in duhovne modrosti: vse, kar prejemamo od Boga, bo prej ali slej prišlo  prav, še posebej v času preizkušnje.
Če v življenju izkusimo, da zmanjka življenjskega soka, tako kot pri mladiki na trti, je zelo pomembno, da skrbimo za našo pripetost na trti, na Kristusu.  Jezus Kristus se je dokončno zavezal zate, tudi če si grešnik. Ne bežimo torej pred Bogom, zaupajmo; Bog je močnejšiod zla. Premagal je smrt.

Praznik Rešnjega Telesa nas vsako leto vabi, da obnovimo čudenje in veselje za ta čudovit Gospodov dar, Evharistijo. Sprejmimo jo z hvaležnostjo, ne pasivno, iz navade. Ne smemo se navaditi Evharistije in iti obhajati se, kakor iz navade, ne! Vsakič, ko se približamo oltarju, da bi prejeli Evharistijo, moramo obnoviti naš ‘amen’ Kristusovemu Telesu. Ko duhovnik reče ‘Kristusovo telo’, mi rečemo: ‘Amen’. Naj bo to ‘amen’, ki prihaja iz srca, iz prepričanja. Jezus je, Jezus nas je zveličal in Jezus je, ki prihaja dati mi moč za življenje. Jezus je, živi Jezus. Ne navadimo se, vsakič naj bo, kot bi bilo prvo obhajilo.

Izraz evharistične vere svetega Božjega ljudstva so procesije z Najsvetejšim Zakramentom, ki se na ta slovesni praznik odvijajo povsod v katoliški Cerkvi. Marija naj nam pomaga, da bomo z vero in ljubeznijo hodili za Jezusom, ki ga častimo v Evharistiji.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak