Nedelja, 22. junij 2025: 12. navadna nedelja

12. navadna nedelja

Tokrat Jezus povprašuje »svoje bližnje« čisto po domače: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem jaz?« Enako, kot kdaj mi povprašamo svoje prijatelje, kaj si kdo misli o meni, o nas, o našem delu …

Zagotovo na nas, tisti ki niso vsak dan v stiku z nami, gledajo drugače kakor ti, ki ob nas preživijo veliko več časa. S temi slednjimi tudi živimo skupaj »na drugačen način« kot morda z ostalimi.

Dejstvo je: ko so učenci prišli tako daleč, da so Jezusa spoznali za Božjega Sina, kar se je zgodilo s Petrovo izpovedjo (Mr 8,27–38), je Jezus »položil karte na mizo«. Naravnost jim je povedal, kakšna bo njegova pot; jasno pa jim je tudi povedal, kaj čaka tistega, ki mu na njegovi poti želi slediti še naprej. Jezus namreč razume svoje življenje kot pot, ki mu jo je Bog začrtal in jo mora prehoditi v poslušnosti Bogu. Skupnosti z Jezusom ni mogoče ustvariti samo z mislimi in čustvi; z Jezusom je zares povezan le, kdor mu na njegovi poti sledi, kdor z njim stopa po tej poti. Kdor želi biti skupaj z Jezusom, ta mora biti tam, kjer je on, mora slediti poti, po kateri je on hodil pred njim. Naj bo ta pot še tako strma, ozka in neprijetna in naj od tistih, ki Jezusu sledijo, še tako veliko zahteva, pa vendar samo ta pot prinaša človeku tisto, kar ga izpolnjuje in osrečuje – povezanost z Jezusom. Na tej poti je z nami in mi z njim; in on je Mesija, ki dokončno prinaša odrešenje; in on je Božji sin, ki nas vodi v otroški odnos z Bogom Očetom. Naše odrešenje je v tem, da nas nekdo osvobodi iz osamljenosti, izolacije, egoizma in samopotrjevanja; da smemo pripadati skupnosti oz. Jezusu. Če smo sebični in se upiramo Jezusovemu klicu, nas to vrže nazaj v temo in hlad osamljenosti. Biti Jezusov učenec, biti osebno povezan z njim, je največ, kar nam lahko da kot njegovim učencem sodobnega časa. Če to sprejmemo, »ne bomo izgubili svojega življenja«.

Gospod hoče, da njegovi tako včerajšnji kot današnji učenci vzpostavijo z Njim oseben odnos in ga s tem sprejmejo v središče svojega življenja. Zato jih spodbode, da se z vso resnico postavijo pred same sebe, rekoč: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«  Jezus danes postavlja to tako neposredno in pristno vprašanje vsakemu od nas: »Kdo sem jaz zate?« Vsakdo je poklican odgovoriti v svojem srcu ter se pustiti osvetliti z lučjo, ki nam jo da Oče, da bi spoznali njegovega Sina Jezusa. Tudi nam se lahko zgodi, kakor se je Petru, da z navdušenjem zatrdimo: »Ti si Kristus.« Toda, ko nam Jezus jasno pove, kar je rekel učencem, da se bo njegovo poslanstvo izpolnilo, ne na široki cesti uspeha, temveč na strmi poti trpečega, ponižanega, zavrženega in križanega Služabnika, se lahko tudi nam zgodi, kakor se je Petru, da protestiramo ter se upremo, saj je to v nasprotju z našimi pričakovanji, posvetnimi pričakovanji. V takih trenutkih si tudi mi zaslužimo koristen Jezusov očitek: »Postavi se zadaj, za mano, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!«

Izpoved vere v Jezusa Kristusa se ne sme ustaviti samo pri besedah, ampak da bo pristna zahteva konkretne izbire in pomembna so dejanja, torej življenje, v katero je vtisnjena ljubezen, velika ljubezen, sveta ljubezen do bližnjega. Jezus nam pravi, da je potrebno za hojo za Njim, torej da smo njegovi učenci, odpovedati se samemu sebi, torej zahtevam lastnega sebičnega ponosa in sprejeti lasten križ. Potem da vsem temeljno pravilo in kakšno je to pravilo: »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil«. Pogosto v življenju zaradi različnih vzrokov zgrešimo pot in iščemo srečo samo v stvareh ali v ljudeh, ki jih obravnavamo kot stvari. Toda srečo najdemo samo takrat, ko nas ljubezen, tista prava, sreča, nas preseneti in nas spremeni. Ljubezen lahko spremeni vse in ljubezen lahko spremeni tudi nas! Vsakega od nas! To dokazujejo pričevanja svetnikov.

Devica Marija, ki je svojo vero živela v zvesti hoji za svojim Sinom Jezusom, naj pomaga tudi nam hoditi po njegovi poti, da velikodušno preživimo Zanj in za druge svoje življenje.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak