Torek, 24. junij 2025: Rojstvo Janeza Krstnika

Rojstvo Janeza Krstnika

Ko danes obhajamo praznik rojstva Janeza Krstnika, mi v božji besedi stopa najprej pred oči oče Zaharija, ki je nem. Vemo, zakaj je onemel. Ko je kot duhovnik prižigal kadilo v templju, se mu je prikazal angel Gabrijel in mu naznanil, da bo njegova žena Elizabeta spočela sina kljub starosti in nerodovitnosti. Oče Zaharija angelu ni mogel verjeti, zato je onemel. Bog se kljub temu ni premislil, ni rekel, da v takšno družino ne bo poslal preroka. Celo največji prerok se je torej rodil v družini, kjer ni šlo vse gladko in ni bilo vse popolno. Eden največjih problemov današnje družbe, tudi Cerkve je, da misli, da mora biti vse popolno. Vse kar je človeško je nepopolno. Ni popolne družine!

Janez Krstnik, ki se je rodil v družini duhovnikov, je prvo znanje nabiral ob materi in očetu, pomembno vlogo v njegovem življenju pa je imel zagotovo tempelj. Pričakovali bi, da bo šel po očetovih stopinjah, a ko je napočil čas, da nastopi pred Izraelom, se je umaknil v puščavo. S tem je prekinil tradicijo svoje duhovniške družine, še več, tradicijo templja in začel oznanjati izven svojih duhovniških vrst. Janez zato v puščavi ob reki Jordan krščuje in oznanja krst pokore in spreobrnjenja.

Ob tej božji besedi sem razmišljal, za kaj naj se skupaj z vami zahvalim Bogu. Bogu se najprej zahvalimo za družino, v kateri smo se rodil in v kateri smo odraščali. Družina je tista, ki nam daje dala temelj za to, da lahko živimo.  Nobena družina ni popolna, celo družina Janeza Krstnika ne, hkrati pa je vsaka biser, ki ga ne moremo pozabiti.

Drugo, za kar smo Bogu posebej hvaležni je župnija. Bogu smo hvaležni za vrsto dobrih duhovnikov in katehistov in klatehistinj, ki so nam z navdušenjem posredovali vero.

Tretje, za kar se Bogu zahvaljujemo pa je puščava, v katero nas, po svoji Besedi in svojem Duhu, Bog vodi. Ta puščava je na nek način podobna puščavi, v kateri oznanja Janez Krstnik. To ni zgodba o uspehih, ki polnijo današnje medije. Je puščava, ki govori o nekem drugačnem življenju, ki je lepše in polnejše, a daleč od oči. Je življenje, ki je povezano s trpljenjem.

To trpljenje ni žalostno, ampak prinaša življenje. Če pogledamo Janeza Krstnika, si lahko predstavljamo, da mu ni bilo lahko zapustiti duhovniške vrste. Kot sin duhovniške družine, je postal čudaški kričač v puščavi, oblečen v kameljo kožo, jedel je kobilice in med divjih čebel.

Zdi se, da smo v prizadevanju, da bi našo vero naredili čimbolj sprejemljivo, pozabili na trpljenje, ki je za kristjana križ vsakodnevne zvestobe. Kristjan brez križa, ni kristjan. Križ pa ni le simbol okrog vratu, ne v naših hišah, ampak križ čudaštva, nasprotovanja in negotovosti.

Če ostanemo pri podobi Janeza Krstnika, lahko rečemo, da je bilo njegovo poslanstvo pričevanje. Pričeval je in zbiral učence, da bodo za njim pričevanje nadaljevali. Verjamem, da je to naloga vsakega duhovnika, in si želim, da bi jo čim bolje izpolnil: Da pričujem in opogumljam k pričevanju.  Hkrati pa vas vabim, da nikoli ne pozabite, da smo vsi povabljeni, da pričujemo.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak