Torek, 1. julij 2025: Vihar

Vihar

Znani nizozemski slikar Rembrandt je leta 1633 ta dogodek naslikal in ga poimenoval Nevihta na Galilejskem morju. Leta 1990 sta dva tatova, preoblečena v policista, to sliko iz muzeja ukradla. Toda kdor je bil pri ogledu slike pozoren, je lahko ugotovil, da je na njej en človek več. Če bi jih prešteli, bi jih bilo na čolnu štirinajst, moralo pa bi jih biti trinajst – Jezus in dvanajst učencev. Kdo je štirinajsta oseba, ki pluje v tem čolnu? Umetnik Rembrandt je naslikal samega sebe in se tako uvrstil med Jezusove učence.

Tudi mi vsi smo potniki v čolnu sredi viharjev življenja; verni, vendar prestrašeni. Strah je normalno človeško čustvo. Zanimivo je, kako je denimo neki mornar med vojno svojim domačim v pismu napisal: »Če slišite, da sem v bitki padel, ne jokajte. Spomnite se, da je celo ocean, v katerega bi potonil, samo luža v roki mojega Boga Odrešenika.« Ja, Bog ni obljubil, da v življenju ne bomo imeli težav, zajamčil pa je, da bo vedno z nami. Verovati je treba tudi takrat, ko mislimo, da Odrešenik spi, in ne le, ko bedi.

Ko se znajdem v težkem položaju, se tudi meni zdi, da je Bog daleč in da spi, ker je utrujen od mojega prosjačenja in sitnarjenja. Takrat se bojim pogube. Zakaj ne razumem, da Jezus ni bil samo v čolnu; bil je hkrati v rokah svojega Očeta. Zato je bil lahko sredi viharja miren.

Če pozorno pogledamo, se zdi, da Jezus na Rembrandtovi sliki išče na nebu, zakritem s črnimi oblaki, špranjo, skozi katero se prebija nebeška svetloba. Medtem ko drugi gledajo v grozeče valove, Jezus odseva soj Božje svetlobe. S pozornim opazovanjem lahko sredi tega zelo burnega dogodka zaznamo, kako se je Jezus pravkar prebuja iz spanca in na njegovem obrazu ni zaznati nobene sledi zaskrbljenosti, verjetno si misli: »Oh, vi moji maloverni.«

On je luč sveta in knez miru. Poleg tega je Rembrandt postavil v središče slike jambor kot vidni simbol Kristusovega odrešujočega križa. Zbuditi Boga pomeni se v težkih trenutkih zavedati njegove prisotnosti, kajti on je najbolj z nami takrat, ko sprašujemo: »Bog, kje si?« V resnici on nikoli ne zaspi, le da mi ne razumemo, kako nad nami bdi. Namreč učenci so bili na cilju že takrat, ko so ga sprejeli v čoln.

Čoln našega življenja ni udobna luksuzna potniška ladja križarka, ampak je rešilni čoln; včasih je nagnjen, včasih prepušča vodo, a vedno je za njegovim krmilom Jezus Kristus. On je na krik strahopetnih učencev veter utišal in morje je postalo mirno. Dovolimo mu, da najprej utiša vse burje v nas. Le tako bomo varno prispeli na obalo večnosti.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak