Četrtek, 17. julij 2025: Pridite obteženi

Pridite obteženi

Srce velikokrat razumemo kot znak ljubezni in ne samo kot neki osrednji telesni organ, ki iz nam neznanih razlogov poganja kri po vsem telesu in nas ohranja pri življenju. Srce je tudi simbol človekovega duha: ta duh je nosilec te ljubezni, ki jo prejemamo od Boga. Če to ljubezen zavrnemo, smo pravzaprav odrezani od življenja. Jezus je na križu (in tudi že prej) prelil kri za nas, nazadnje tako, da mu je vojak s sulico prebodel stran. Srce je bilo s tem dokončno odprto za ves svet. Predragocena kri je bila razlita, da je napojila zemljo, iz katere smo narejeni in v katero se vračamo. In od tedaj nismo rojeni za smrt in uničenje, ampak za življenje. Medtem ko nas voda krstno prenavlja, iz nje vstajamo kot novi ljudje, je kri tista, ki daje življenje. Prav zato je Jezus velikokrat govoril o tem, kako sam sebe daje v hrano, to pa je uresničil – pred svojim trpljenjem – prav pri zadnji večerji. In prav pri vsaki evharistiji se tega dogodka ne samo spominjamo, ampak ga ponavzočujemo. Dogaja se srečanje dveh ljubezni. A naša je le plod tiste, ki nam jo daje Bog, saj smo po Njegovi podobi ustvarjeni.

Da Jezusa lahko spoznamo, moramo biti ponižni. Jezus se najprej razodeva malim. In če spoznamo Sina, spoznamo tudi Očeta. Modrost tega sveta tega ne more doumeti, razen po Svetem Duhu. In vsakomur je danes dana možnost, da Boga spozna in ne zapre svojega srca pred njim. Bog je tisti, ki trka na naša vrata, a kljuka je le na naši strani.

Drugi del evangelijskega odlomka pa je resnično poživljajoč. Jezus nas vabi, vse, ki smo utrujeni in obteženi, naj pridemo k Njemu, da bomo našli počitek. Kot pravi namreč eden od psalmov, se naše srce umiri le v Bogu, to resnico je povzel tudi sv. Avguštin v svojem najbolj znanem izreku “Nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v tebi, moj Bog.” Jezus ne zanika, da je biti njegov učenec nekaj, kar prinaša tudi breme in jarem (pripomoček, ki ga imajo vlečne živali za vleko vozov). Vendar je njegovo breme še vedno veliko lažje kot če bi ga zavrnili in se prepustili bremenom tega sveta, ki bi nas zlomila. Če torej vzamemo nase Jezusov jarem, dejansko “profitiramo”! Če smo pripravljeni biti učenci, ki se od Jezusa učimo krotkosti in ponižnosti (in to nenarejene, resnične ponižnosti, ki prihaja od srca), bomo zares lahko okusili, kako se lahko sredi viharjev tega sveta odpočijemo prav pri Njem. Tudi tako, da obiščemo – poleg svete maše – tudi češčenje, da se prepustimo delovanju Njegove resnične navzočnosti, ki preoblikuje naša srca, torej duha vsakega od nas, ga ozdravlja in osvobaja.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak