Petek, 1. avgust 2025: Od kod

Od kod       

Jezus se v današnjem evangeliju sreča z neverniki v njegovem kraju, ki imajo razne izgovore, češ da ga poznajo, saj poznajo njegove sorodnike. Nočejo ga poslušati, saj ne verjamejo v njegovo poslanstvo.

Jezusa niso samo občudovali, ampak so se spotikali nad njim, ker niso mogli sprejeti, da iz družine, ki ni nič posebnega, lahko pride kaj pametnega.

Vsak ima kakšne predsodke, zato večina ne prenese, da bi kdo izstopal iz povprečja. In vendar moramo priznati, da nas Bog ni ustvaril po nekem kalupu, temveč je vsak enkraten in neponovljiv. Kogar pa Bog izbere za kakšno posebno poslanstvo, mu nameni več darov in bo zato od njega tudi več zahteval. Svoje poslanstvo moramo odkrivati in vsak dan narediti vse, da bomo pravo orodje v Božjih rokah.

Tudi mi smo mnogokrat podobni Jezusovim rojakom. Zdi se nam, da skoraj vse vemo, kaj nam bo še kdo solil pamet. Bog nam hoče dobro in nam daje svojo milost, mi pa ga zavračamo in delamo po svoje. Kot Izraelci zaradi svoje duhovne slepote v Jezusu niso prepoznali Boga, Tako se dogaja tudi nam. Pogosto smo zaslepljeni z bliščem sveta in se za duhovne dobrine ne zanimamo. Dovolj nam je čar in zabava tega sveta, Jezus pa je na stranskem tiru in bo morda prišel na vrsto, ko bomo v stiski. Naj nam Bog pomaga, da bomo doumeli veličino duhovnih darov, ki nam jih ponuja Bog in se odzvali nanje.

Ljudje zavračamo vse, kar nismo mi, pa naj prihaja od Boga ali od bližnjega. Zavračanje ima le malokdaj razumsko podlago. Nihče, ki je poslušal Jezusa v domači shodnici, se ni potrudil, da bi ga razumel. Ustavljali so se pri samih obrobnih stvareh. Skušali so ga zmesti in utopiti v številnih drobnarijah: zakaj nastopa, od kod mu ideje, kakšna je modrost, ki mu je dana, kdo so njegovi znanci in sorodniki, kakšen poklic opravljajo, kakšne namene ima itd. Pričakovali so, da se bo Jezus ob to, kar mu bodo navrgli, slej ko prej spotaknil, se zmedel in jim dal razlog za posmeh in končno zavrnitev.

Jezus je bil ob vsem tem seveda potrt. In kako ne bi bil, ko pa so njegov nastop nenehno prekinjali in vanj vnašali razdor, s čimer so ga popolnoma onemogočili. Kmalu je videl, da nima prav nobene možnosti, da bi svojim sovaščanom v shodnici pri sobotni molitvi oznanil skrivnost Božjega kraljestva.

Pomislimo nase, kdaj smo nazadnje koga ignorirali, se mu pomilovalno posmehovali, njegovo razmišljanje z nepotrebnimi vložki prekinjali in ga s tem razorožili, da ni mogel opraviti tistega, kar bi lahko, in povedati tistega, kar bi v danem trenutku lahko povedal v korist vseh.

Potem pa je tu še vprašanje, kdo je za nas lahko prerok. Doma so zagotovo vloge že dobro dodeljene. Kolikor se poznamo, je že določeno, kdo je bolj pameten in kdo ne. Vendar ali je kaj dosti drugače s tistimi, ki jih ne poznamo? Ali smo pripravljeni prisluhniti vsakemu?

Prepričan sem, da je edino zdravo merilo za pravo odprtost, spoštovanje vsakega človeka kot božje podobe. Tako lahko prinaša preroško in modro besedo tako otrok kot starš, brezdomec ali bogataš, domačin ali migrant, vplivnež ali revež. 

Ali kot otroci starše poslušamo in iščemo resnico v njihovih besedah in nasvetih? Starši ali poslušate svoje otroke in prav tako iščete v njihovih besedah – protestih ali pohvalah – preroškost in modrost? Kaj nas vodi pri poslušanju? Ali smo odprti za besedo ali imamo v glavi svoje predstave?

Današnji evangelij razumem predvsem kot spodbudo, da prisluhnemo drug drugemu in se vzamemo za res. Ni pomembno, kdo govori, ampak kaj je resnica. Brez zdravega zaupanja in iskanja resnice bomo šli mimo bližnjih in nihče ne bo dovolj moder, da bi nam kaj oddal. Če nikomur ne bomo zaupali, bo naš svet vedno manjši in vedno bolj siromašen. Ostajali bomo v svetu svojih predstav in svojega prav. Jezus pa nas vabi, naj gremo z njim na pot. Naj se ne zapiramo, ampak ga iščemo in srečujemo v vsakem bližnjem.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Aaron Burden, Unsplash

obj.: NN