Sobota, 2. avgust 2025: Ko je Herod slišal o Jezusu

Ko je Herod slišal o Jezusu

Zgodba o Krstnikovi smrti me vedno znova pretrese. Ne le to, da umre; bolj to, da umre po čisti neumnosti in objestnosti in pa kako pošastno vlogo odigra deklica Saloma. In ko zasluti svojo moč, ko vidi, kako so (domnevno) zreli možakarji pred njo na kolenih, se te moči opije in postane pošastna, demonska, krvoločna. Koliko podobnih, morda ne smrtonosnih, a enako bolečih zgodb deklet in žensk sem srečal. In kakšne rane puščajo za seboj (najprej zanje)! Kako ženske njihova privlačnost zvabi, da postanejo “predmeti na razprodaji”. Potrošniški artikli.

Pa sploh ne gre le za ta problem in za ta scenarij, tudi drugje na novo odkrita moč in obvladanje lahko zapelje, da postanemo pošasti.

Ko je dal Herod zapreti Janeza v ječo, je človek – največji, ki je bil rojen iz žene, postal najmanjši. Najprej ga je zadela preizkušnja teme v duši – ko je podvomil, če je Jezus tisti, kateremu je pripravil pot – nato pa je zanj prišel trenutek konca, in sicer je njegovo smrt naročil kralj, ki ga je Janez istočasno očaral in zmedel.

Na koncu, po tem očiščenju, po tem nenehnem spuščanju v uničenje, ko je pripravljal pot Jezusovemu uničenju, se je njegovo življenje zaključilo. Tisti zmedeni kralj je postal zmožen odločitve, a ne ker bi se njegovo srce spreobrnilo, ampak ker mu je pogum dalo vino. In tako se je Janezovo življenje končalo pod oblastjo nekega povprečnega, pijanega in pokvarjenega kralja, zaradi svojeglavosti neke plesalke in zaradi maščevalnega sovraštva neke prešuštnice.

Ko premišljujem ta odlomek, sem ganjen in vedno pomislim na dve stvari: Najprej pomislim na naše mučence, na mučence naših dni, na tiste, ki so preganjani, osovraženi, izgnani iz svojih domov, mučeni, umorjeni. In to ni stvar preteklosti: to se dogaja danes. Naši mučenci, katerih življenje se konča pod pokvarjeno oblastjo ljudi, ki sovražijo Jezusa Kristusa. Spomnimo se teh naših mučencev.

Druga stvar, na katero pomislim ob branju evangeljskega odlomka o smrti Janeza Krstnika, pa je njegovo nenehno manjšanje, vse do niča. Vsi smo na tej poti naproti zemlji, kjer bomo končali. Tudi jaz bom končal. Vsi mi bomo končali. Nihče nima ‘kupljenega’ življenja.

Danes me prevzema  tudi dejstvo, da je Herod Janeza spoštoval in ga varoval, da je vedel, da je pravičen in svet mož ter da ga je rad poslušal.

Herod je bil hudo razdvojen. Slišal je navdihe Svetega Duha in se hkrati nenehno vdajal skušnjavam hudega duha. Grešil je, a hkrati čutil piš Duha, ki ga je vabil k čistosti. A ni prestopil. Ostal je v taboru zla, kar ga je na koncu pripeljalo k umoru tistega, ki ga je spoštoval in rad poslušal.

Ta koncept zakrknjenosti je ena izmed najbolj obžalovanja vrednih resnic Svetega pisma. Človekovo srce lahko zakrkne kot jajce, ki ga vržeš v ponev. Nikoli več se ne more povrniti v prvotno stanje. Herod je vztrajal v nasprotovanju Bogu do bridkega konca.

Bog lahko dela čudeže in verjeti moramo, da zmore tudi nemogoče – odkrktniti zakrknjeno srce. A vseeno je bolje, da sami sebe z vztrajnim nasprotovanjem Boga nikoli ne pripeljemo tako daleč. Obrnimo se k Bogu še pravočasno, preden bo prepozno. Ker za nekatere, pravi Božja beseda, obstaja možnost, da se iz tabora božjih nasprotnikov nikoli ne bodo vrnili.

Začnemo lahko takoj. Če se še nisi danes obrnil h Bogu, se lahko kar sedaj in mu priporočiš sebe in svoj večer in jutrišnji dan….

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Aaron Burden, Unsplash

obj.: NN