Ponedeljek, 4. avgust 2025: Učenci – Vi jim dajte jesti

Objavljeno: 04. 08. 2025

Učenci – Vi jim dajte jesti

Učencem bi bilo najbolj lagodno, da množica odide. V njej vidijo samo breme, ki bi se ga radi znebili. Hkrati so tako pametni, da znajo poskrbeti zase. Ne bi bili radi nevljudni in grdi oni, naj bo grd Jezus. Zato pravijo Jezusu, naj on razpusti množico.

Jezus v množici ne vidi bremena. V njej vidi ljudi, ki hrepenijo po nečem boljšem. Če jim da hrane, mu bodo mogoče prisluhnili še v čem drugem. Mogoče bodo spoznali, da je on odgovor na njihova hrepenenja.

Poleg množice vidi tudi učence. Pozna njihovo lenobo in željo po lagodnem življenju. Zato jih ne pusti pri miru. Učence spodbudi, naj se angažirajo in jim reče: Vi jim dajte jesti! Dajte jim, kar imate in ne skrbite le za lastno ugodje. Učenci s težavo prinesejo tisto, kar bi radi porabili zase. Bojijo se, da bodo ostali brez vsega, če bodo delili z drugimi. Zdi se, da jim Jezus malo ponagaja, ko morajo pobirati ostanke. Dvanajst košar je ostalo. Kot bi jim hotel reči. Ubogi, sedaj pa se najejte! Mar ne vidite, da prejemate, ko dajete. Da je obilje življenja iz dajanja ne iz strahu pred tem, da bo vsega zmanjkalo.

Jezus torej gleda na kruh kot na priložnost za ustvarjanje polnega življenja. Učencem hoče povedati, da morajo vedno in povsod iskati polnost življenja in ne lagodje. Lagodje je strup za življenje.

Kje pa smo mi? Jezus tudi nam pravi: Vi jim dajte jesti. Ne govori o kruhu, govori o preseganju cone udobja, o življenju, ki je v tem, da živimo za druge in ne da živimo zase. A tu se, žal, naše krščanstvo očitno ustavi. Zdi se, da kristjani in posvečeni prisegamo na cono udobja. Odpustili bi množico. Želimo si, da nam drugi dajo mir. Najpomembnejše je, da poskrbimo zase. To nam zadošča.

In kje je množica, ki bi iskala Jezusa ali pa vsaj čudežev? Vsi lahko ugotavljamo, da množice, ki bi Jezusa iskala, pravzaprav ni. Ker v nas ni živih hrepenenj, ni lakote. Ker ni množice, ki bi kaj iskala, se zdi, da ni potrebe po pričevanju. Če pa že ujamemo koga na kruh, se mu upre, ko spregovorimo o kruhu življenja, o tistem več, kar bi lahko živeli.

Jezusovo načelo je preprosto:

Zbrcajte se iz cone udobja. Ne skrbite le zase, poskrbite za lačne množice.
Pristopite k drugim tako, da jim daste tisto, kar tisti trenutek potrebujejo.
Ko množica oz. posameznik v njej spozna, da je prejel kruh, jim spregovorite o živem kruhu in mu ga dajte.

Jezus govori o življenju, ki raste iz vere vanj iz odnosa z njim. On ne govori o lagodnem življenju. Verjame, da je veselo življenje v darovanju. Drugemu lahko spregovorimo o tem življenju le, če ga živimo.

Še vedno je najbolj splošen način: biti poročen. Lahko rečem, da praktično ne poznam para, ki bi resnično pričeval o veselju nad zakonskim življenjem. Ki bi pritegnil pozornost s svojo držo: medsebojno zavzetostjo v zakonskem pogovoru, nežnosti, bližini, služenju. No, tega svet zagotovo potrebuje. Kdo bo spregovoril o tem in kdaj se sprašujem? Je naše krščanstvo umrlo?

Drugo področje je zame področje mladih, ki spoznavajo lepoto in polnost življenja v odpovedi in služenju. Ko presežejo cono udobja in se veselijo polnega življenja v preprostem življenju, ki se prepleta med delom in molitvijo, ki je v služenju bližnjemu (najprej najbližjim) in v globljih odnosih. Da ne govorimo o posvečenih, ki bi morali zavzeto oznanjati popolno zvestobo Evangeliju in Kristusu v Cerkvi. Ne oznanjamo ne zavzeto ne veselo. Več je oznanjevanja cone udobja in pomembnosti kot pa popolnosti.

Preprost evangelij nam nalaga trdo delo: