Petek, 8. avgust 2025: Življenje izgubil

Življenje izgubil

Zgodba o drobnem pšeničnem zrnu nam pomaga razumeti sebe in smisel našega življenja. Kako, nam pojasni Jezus sam, ko potem, ko je spregovoril o pšeničnem zrnu, doda: »Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgubil in kdor sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje«.

Pasti v zemljo in umreti ni le pot do prinašanja sadov, ampak tudi pot do »reševanja lastnega življenja«, kar pomeni živeti še naprej!

Na človeškem in duhovnem področju je pomen tega jasen. Če človek ne gre skozi preobrazbo, ki prihaja po veri in krstu, če ne sprejme križa, ampak ostane navezan na svoj naravni način bivanja in na lastno samoljubje, se z njim vse konča, njegovo življenje se izčrpa. Mladost, starost, smrt. Če pa veruje in sprejema križ v povezanosti s Kristusom, se pred njim odpre obzorje večnosti.

Poskusimo pomisliti na majhno zrno, ki pade v zemljo. Če ostane zaprto vase, se ne bo nič zgodilo. Če pa se prelomi in se odpre, bo dalo življenje poganjku in zatem rastlini, ki bo obrodila sad.

Jezus je prinesel na svet novo upanje in prinesel ga je v obliki semena. Postal je majhen kakor pšenično seme. Zapustil je svojo nebeško slavo, da bi prišel med nas – »padel je v zemljo«. A to še ni bilo dovolj. Da bi obrodil sad, je Jezus živel ljubezen do konca, ko se je pustil razlomiti smrti kakor seme, ki se pusti razlomiti v zemlji. Ravno tam, na skrajni točki ponižanja, ki je tudi najvišja točka ljubezni, je vzklilo upanje. In to upanje je vzklilo ravno zaradi sile ljubezni, kajti ljubezen vse upa in vse prenaša. Ljubezen, ki je življenje Boga, je prenovila vse, kar je dosegla. Jezus je z vstajenjem naš greh – s tem, da ga je vzel nase – spremenil v odpuščanje, našo smrt v vstajenje, naš strah v zaupanje. To je tudi razlog, zakaj je na križu rojeno naše upanje in zakaj se vedno na novo rojeva; zakaj se z Jezusom vsaka tema lahko spremeni v luč, vsak poraz v zmago, vsako razočaranje v upanje – in to prav vsako; upanje vse premaga, ker se rodi iz ljubezni Jezusa, ki je postal seme v zemlji in je umrl, da bi dal življenje, polno ljubezni in upanja.

Ko se odločimo za Jezusovo upanje, počasi odkrijemo, da je zmagovalni način življenja način semena, način ponižne ljubezni. Ni druge poti za zmago nad zlom in za upanje na svetu. Morda bi kdo rekel, da je to logika poraza, kajti kdor ljubi, izgubi moč, kdor daje, se nečesa razlasti. V resnici pa je logika semena, ki umre, logika ponižne ljubezni, je pot Boga in samo ta da sad. To vidimo tudi v nas samih.

Jezus zelo jasno govori: »Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil.« Kar pomeni, kdor ima rad svoje in živi za svoje interese, se sam napihuje, izgubi. Kdor pa, nasprotno, sprejema, je na voljo in služi, živi po Božje, ta je zmagovalec, reši sebe in druge, postane seme upanja za svet. Lepo je pomagati drugim in jim služiti. Morda se včasih utrudimo, a srce se nam napolni z veseljem in upanjem. To pomenita ljubezen in upanje skupaj: služiti in dajati.

Kot vedno tudi tokrat ugotavljamo, da evangelij ni daleč, ampak zelo blizu našemu življenju. Tudi ko nam pripoveduje zgodbo o drobnem pšeničnem zrnu. Ob koncu bomo ta pšenična zrna, ki padejo v zemljo in umrjejo, mi sami, naša telesa bodo izročena zemlji. Toda Jezusova beseda nam je danes zagotovila, da bo tudi za nas prišla nova pomlad. Vstali bomo od mrtvih kot čudovito zeleno žito na njivah, ki ne bo več umrlo.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Aaron Burden, Unsplash

obj.: NN