Nedelja, 10. avgust 2025: 19. navadna nedelja

19. navadna nedelja

Današnji evangelij je ves usmerjen v prihodnost, v nebo. Človek naj bi ostal buden in čuječ, da bo lahko sprejel Jezusa, ko bo prišel v svoji slavi. Gospod nas preko zgledov iz vsakdanjega življenja opominja, da bi živeli v tej notranji pripravljenosti, kot tisti služabniki iz prilike, ki čakajo na prihod svojega gospodarja. »Blagor tistim služabnikom«, pravi Jezus, »ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel čuječe«. Bedeti moramo v molitvi in izvrševanju dobrih del.

Jezus nam pokaže, kako nas mora pričakovanje njegovega prihoda, spodbujati k vedno bolj polnem življenju, bogatem dobrih del: Povabil nas je, naj uporabljamo stvari brez sebičnosti, brez žejle po posedovanju ali obvladovanju. Živimo naj po Božji logiki, ki je pozornost do drugega, logika ljubezni, ki izhaja iz Boga in je usmerjena v Boga.

Jezusovo pomirjajoče povabilo: »Ne boj se, mala čreda, nas vabi da živimo v upanju. Upanje vodi v dejanja in spreminja življenje. Kdor ima upanje, živi drugače, saj mu je bilo podarjeno novo življenje.

Evangelij nam želi reči, da je kristjan tisti, ki nosi v sebi veliko željo, globoko željo, srečati se s svojim Gospodom skupaj s svojimi brati, sopotniki na poti. Pomembno je srce, ki si želi… Ubogi tisti ljudje, ki nimajo nobene želje! Moramo imeti željo, iti naprej, proti obzorju. Za nas kristjane je to obzorje srečanje z Jezusom, srečanje ravno z Njim, ki je naše življenje, naše veselje, tisti, ki nas osrečuje.

Jezus pripravi za nas prostor in hrano in tudi zahteva od nas, da se pripravimo.  Prostor, ki ga Jezus pripravlja je tukaj na zemlji naša prostorna in obsežna hiša, Cerkev – Kristusovo telo, kjer je in mora biti prostor za vse. Je pa Jezus pripravil tudi prostor tam zgoraj, v raju, kjer bomo za vedno skupaj z njim in drug z drugim. Poleg prostora pa nam pripravlja hrano, kruh, ki je on sam, Ta dva darova, prostor in hrana, sta to, kar potrebujemo za življenje.

Jezus nam torej tu spodaj pripravlja prostor, saj nas s tem opozarja na evharistijo, ki je utripajoče srce Cerkve, ki poraja in prenavlja, zbira in daje moč. Evharistija pa nam pripravlja tudi prostor tam zgoraj, v večnosti, saj je Kruh iz nebes. Je kruh prihodnosti, ki nam že sedaj daje okušati nad vsakimi pričakovanji neskončno večjo prihodnost. Je kruh, ki poteši naša največja pričakovanja ter hrani naše najlepše sanje. Evharistija je popotnica na naši poti proti tistemu življenju, ki se ne bo nikoli končalo.

V življenju imamo nenehno potrebo po hranjenju, pa ne samo s hrano, temveč tudi s projekti in s čustvi, željami in upanji. Imamo lakoto po biti ljubljeni. Toda najlepši darovi in najnaprednejše tehnologije ne zadostujejo, nikoli nas povsem ne nasitijo. Evharistija je preprosta hrana, kakor je kruh, ki nasiti, saj jo je vpeljal tisti, ki se je sam žrtvoval za nas, in od tega ni večje ljubezni. Pri evharistiji po veri srečamo Jezusa, podelimo z njim njegovo življenje, čutimo njegovo ljubezen; tu lahko okušamo, da sta njegova smrt in vstajenje za nas. Prosimo za milost lakote po Bogu, nikoli potešeni, da prejmemo to, kar on pripravlja za nas.

Toda kakor je Jezus takrat od učencev, tako tudi od nas zahteva pripravo. Kako in kje naj se pripravimo?

Jezus nima posebnih in izključujočih krajev. Išče namreč kraje, ki jih še ni dosegla ljubezen, se jih ni dotaknilo upanje. V te neudobne kraje želi iti in zahteva od nas, da mu jih pripravimo. On, ki je za nas postal razlomljen kruh, darovalec svojega življenja, zahteva od nas, da se podarimo za druge in ne živimo več za nas same, temveč drug za drugega. Tako bomo živeli po Jezusovem zgledu in razlivali na svet ljubezen, ki jo zajemamo iz njegove prisotnosti.

Jezus želi, da podremo zidove ravnodušnosti in molka, odstranimo ograje nasilja in nadvlade, odpremo poti pravičnosti, dostojanstva in zakonitosti. Evharistija nas vabi, da se pustimo ponesti Jezusovemu valu ljubezni in se dvignemo svobodni, pogumni in povezani.

On hoče prebivati med nami in v nas. Hoče vstopiti v naše domove, ponuditi svoje osvobajajoče usmiljenje, blagoslavljati, tolažiti. Če smo šli skozi težke razmere, nam hoče biti blizu. Odprimo mu torej vrata in ga povabimo v naša srca, da bodo tudi za nas veljale Njegove besede: blagor služabnikom, ki jih Gospod najde pripravljene.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Aaron Burden, Unsplash

obj.: NN