Torek, 12. avgust 2025: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci

Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci

Ob prebranem odlomku sem razmišljal o odraščanju. Pravzaprav sem v prebranih besedah prepoznal priročnik za odgovornost. Enkrat mora namreč priti do trenutka, ko otroci odletijo iz gnezda, ravno tako mora priti do trenutka, ko se Bog »umakne«, ker je že povedal, kar je mislil, in nas »pusti leteti same«. Zaradi zaupanja, ne zaradi brezbrižnosti, zato, da bi končno začeli živeti kot odrasli ljudje, odgovorni za svoja dejanja. Mi smo tisti, ki moramo skozi svoje odločitve živeti odgovorno življenje.

Čeprav nas sicer Jezus vabi in celo pogojuje naš vstop v nebeško kraljestvo s tem, da naj postanemo kakor otroci, pa ne smemo spregledati druge nevarnosti, ki je po mojem še resnejši izziv, s katerim se soočamo, to je strah pred odraslostjo.

Postati kakor otrok? Kaj je Jezus mislil s tem stavkom? Pa si najprej poglejmo, na kaj meri s temi besedami.

Čeprav moramo otroke oblikovati v odgovorne osebe, Sveto pismo izreka hvalo otrokom do te mere, da jih daje za zgled vsem vernikom. Otroško srce namreč brez težav sprejema ljubezen do vsakega človeka kot čisto darilo, zato je takšno srce najlepša hvalnica Bogu. Samo z otroškim srcem bomo zares v polnosti dojeli in sprejeli Božjo ljubezen. Bog v svojem nagovoru ljudem pogosto uporablja prispodobe, povezane z otroki, da bi čim bolje razumeli, kaj čuti do nas. Bog gre celo tako daleč, da napove otroka v naročju mlade matere kot znamenje posebne vrste: »Zato vam bo Gospod sam dal znamenje: Glej, mladenka bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel.« (Izaija 7,14) Dojenček, čigar ime pomeni ›Bog je z nami‹, ni več samo znamenje, temveč resničnost. Bog si je izbral dogodivščino življenja. Pustil se je ljubiti svoji človeški materi. Ljubil je, kakor zna le Bog.

Vse to je torej zajeto v klicu, da naj bomo kakor otroci. Srečujemo pa se tudi z izzivom, ki je danes še kako pomembne to je s strahom pred odraslostjo.

Pričakujemo podrobna navodila, kam naj gremo, kako naj se obnašamo, se odločamo. Tudi če pustimo ob strani tiste knjige, ki se še dobro prodajajo, Sto navad uspešnih ljudi, Kako uspeti v življenju in podobne priročnike, smo ob posameznih dogodkih iz naših življenj na žalost večkrat res morali odkriti, da kljub svojim letom še zdaleč nismo odrasli. Da smo samo veliki otroci, ki smo punčke zamenjali za otroke in palice za pištole, obnašamo pa se še vedno enako kot prej. Ne znamo – ali pa nočemo biti odrasli, odgovorni, za vsako stvar želimo predpis, ukaz, navodilo.

Seveda, ker samo izpolnjujemo predpise, ni mogoče narediti napake. Oziroma če jo, potem lahko krivdo zanjo naprtimo nadrejenemu, ki je izdal ukaz, to nam je všeč, biti pri vsem nedolžen in brez krivde. Zato nočemo odrasti in sprejeti odgovornosti za svoja dejanja. Biti odrasel pomeni živeti tudi s svojimi slabostmi in napačnimi odločitvami, kar je sicer hudo, a je nujno, če želimo živeti kot svobodni ljudje, ki ne delajo, kar morajo, ampak to, kar menijo, da je prav. In odkriti, kaj je v resnici prav, se da samo z napakami.

Jezus nam je dal evangelij, zdaj pa nas prepušča našim napakam, ker se bomo samo iz njih naučili evangelij tudi živeti. Evangelij je namreč življenje svobodnih ljudi, ne robotov ali cenenih posnemovalcev, ampak razmišljujočih, ustvarjalnih ljudi.

Zato Jezus odhaja in pušča za seboj en sam namig: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« (Evangelij po Janezu 14,6) Tri nedokončane stvari, to je Jezus in to je njegov evangelij: »pot«, ki je ne more dvakrat enako prehoditi nihče, »resnica«, do katere se mora vsakdo prebiti sam, »življenje«, ki se gradi sproti, z odločitvami v danem trenutku. In to je pot k Očetu.

Sprejmimo to življenjsko vlogo z vso potrebno odraslostjo.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Aaron Burden, Unsplash

obj.: NN